Pravica do izbire. Pravica do telesne nedotakljivosti.

Svet gori. Na različnih frontah.

Iz Irana odmeva novica o smrti dvaindvajsetletne Mahse Amini, ki jo je ubila zloglasna moralna policija, ker je zavračala “ustrezno” nošnjo hidžaba.

Iransko ljudstvo protestira, strahu navkljub, smrt Mahse je bila kaplja čez rob.

Zahod zastriže z ušesi ob prvi priliki, ko je govora o osvobajanju od naglavnega pokrivala. Zažiganje rut na protestih, to je melodija za vse nadebudne osvoboditelje muslimanskih žensk, pa če je slednjim to prav ali ne.

Draga bralka, dragi bralec, srčno upam, da si tu brez “ampakov, kaj-pa-čejev” in podobnih izgovorov. Ne štej se med svobodomiselne feminist_ke, če pri debati o hidžabu brez pardona vedno pristaviš “kaj pa tiste, ki jih v to silijo …” Prisila je zavržna, nesprejemljiva. Naprej. Aha, “to ne spada v naše okolje?” Vem, težko se je zazreti v ogledalo. In težko je stati za pravice VSEH. Tudi muslimank v Sloveniji, Franciji in še kje.

Ne praznuj zažiganja hidžaba, ker s tem trepljaš po rami vse goreče islamofobe, ki revolucionarne dogodke iz Irana že obračajo v prid svojim sovražnim interesom, predvsem z nabiranjem političnih točk proti tujemu, proti neznanemu.

V isti sapi se taisti liki ne morejo spomniti boljše razlage za “spodobno” oblačenje deklic (in dečkov) pri pouku od ravnateljice Waldorfske šole, katere izjava o ubogih fantih, utopljenih v hormonih, je odmevala v zadnjem tednu.

Stoj za Mahso. Stoj z iranskim ljudstvom. A njihov boj je za izbiro, ne proti hidžabu.

In stoj za Palestino, za afganistanske ženske, za Ujgurje na Kitajskem, za muslimane v Indiji.

A ne pozabi na muslimanke na Zahodu, ki se jih odriva iz javnega življenja, začenši v šolah in nadalje tudi na javnih zavodih, kjer se jim s kislim obrazom reče, da službe ne bodo dobile, če ne snamejo rute. O hujšem neposrednem poniževanju ne bom izgubljala besed.

Feminizem in boj za enakost nista pladenj z narezkom, s katerega si postrežeš samo s tistim, kar ti paše. Pa dober tek.