V Savdsko Arabijo sem prvič prispela pred natanko enim letom. V Istanbulu, kjer sem čakala prestopni let, sem si nadela rožnato ruto in se podala na novo življenjsko dogodivščino. V Džidi sem pristala sem sredi noči, na letališču pa me je seveda čakal Tamer. Videla se nisva 3 mesece, odkar sva se poslovila v Sudanu. Objem ob ponovnem snidenju je bil, pa čeprav v popolnoma drugem svetu, kot prihod domov.
Pred letom dni sem se torej prvič peljala po cestah Džide, tega savdskega velemesta, ki pa mi danes ni prav nič več tuje. Mestni utrip, prepletanje pisanih kultur Arabcev in zdomcev, raznovrstna hrana … To je postal moj vsakdan. V tem težkem obdobju, v katerem se je znašel cel svet, so stvari resda malce drugačne, odvijajo se “malo z rezervo”, a vedno bolj se zavedam, da se zunanjemu opazovalcu vse to še vedno zdi izredno zanimivo. Zato hranim zapiske idej, o katerih lahko pišem in delim z vsemi, ki jih zanima svet, ki je tako drugačen.
Sem po enem letu zato tudi jaz kaj drugačna? Če ne bi bila, potem lahko iskreno rečem, da bi bilo moje poglavje v tujini zapravljena življenjska lekcija.
Vseeno pa še vedno verjamem in vztrajam pri svojih vrednotah znotraj kulture, v kateri sem odkrila, da lahko tudi cvetim. Zato nadaljujem z zapisi, ki se včasih zdijo skoraj preveč vsakdanji, daleč od eksotike, ki jo marsikdo pričakuje. Kljub temu sem si obljubila, da tudi ti pričakovani spisi pridejo na vrsto.
Kar nekaj mesecev je minilo, preden sem se lotila pisanja pričujočih Pisem iz Džide. Ko pogledam nazaj, vem, da sem vendarle potrebovala čas, da sem se privadila in lahko zaplavala iz plitvine novega okolja. Manjkata mi samo še pogum in motivacija za suvereno plavanje v tolmunu arabskega jezika. Krivim lahko varnostne ukrepe in posledično dolgotrajno omejeno druženje, v resnici pa vem, da se bojim zapustiti svojo cono udobja angleščine.
Kaj pa ti? Imaš morda lastno izkušnjo daljšega prebivanja v tujini? Se je kaj spremenil tvoj pogled na svet, tujo kulturo, nenazadnje na tvoj dom? Oglasi se v komentarjih.