Ta kratka zgodba spada v fikcijo. Kakršnakoli podobnost z resničnimi osebami ali dogodki je zgolj naključna.
Ali karkoli pač želite verjeti.

Z vidnim olajšanjem je vstopila v kavarno in izbrala mizo v kotu. Na prazen stol je odložila torbo, si popravila krilo in se usedla ob steno, da je lahko imela pregled nad prostorom. Spet je preverila uro na telefonu. Dobro. Kljub vsemu ni zamudila. Sovraži zamujanje. Svojega bolj, kot če zamudi kdo drug.

»Kaj prinesem,« jo vpraša natakarica, mlada študentka, medtem ko vestno pobriše mizo.

»Kavo z riževim mlekom zame, za kolegico pa metin čaj, prosim. Zdaj, zdaj pride.«

In res, v tistem se na vratih pojavi Karin. Malo zmedena, kot vedno. Mogoče za odtenek bolj raztresena. Pogled ji šviga po prostoru, išče Sanjo, ki se je le usmili in ji pomaha izza svoje mize. Zdaj se obe nasmehneta. Uspelo se jima je ujeti na kavi. Kava ni samo in vedno kava. Lahko je čaj, lahko je limonada ali pa kaj močnejšega … važen je le tisti skrivnostni nasmešek, ki se prikrade na obraze kofetaric, ki skorajda obredno sedejo skupaj in med srebanjem izmenjaje vodijo zarotniški sestanek, ki je že stoletja temeljna vez med ženskimi zaupnicami. Tega moj bivši ni nikoli razumel, v trenutku tišine, medtem ko Karin obeša svoj plašč, pomisli Sanja.

»Ampak jaz ne pijem kave,« je vsakič znova kot kak papagaj ponavljal, ko ju je kdo povabil na kavo.

»Kakšen bumbar …«

»Kdo?« jo zaskrbljeno vpraša Karin, Sanja pa se zave, da je spet razmišljala na glas.

»Ah! Saj veš. Moj bivši. Pa vsi tipi. Itak.«

Tako se je obred pričel, saj je Karin takoj prikimala in dodala, da seveda so vsi desci isti in z njimi itak nikamor ne prideš.

»No, ti se ravno ne moreš pritoževati, draga Karin. Poročena z enim ta dobrim. Nič ti ne manjka.«

Karin se prav dobro zaveda, kako drugačna je njena situacija. S tujim kurcem po koprivah mahat … Ali kako je že njihova konkretno okajena profesorica enkrat rekla?

»Ah, ja … Bodimo iskreni. Tudi moj zna biti svojevrsten bumbar. Vem, da izpadem prav hinavsko, ampak dejstvo je, da moram imeti svojega moža res rada, ker sicer prav mrzim večinsko moško populacijo. Na živce mi grejo vsak dan znova! A ti lahko povem, kaj se je zgodilo ravno prejle, pred dvajsetimi minutami na avtobusu?«

Zdaj ima Karin vso njeno pozornost. Sanja šele zdaj opazi, da ima prijateljica še vedno nemiren pogled in da si kar naprej popravlja ovratnik in preverja svojo ruto na glavi. Danes je lase prekrila z rožnato barvo, kot po navadi si je spretno zavezala turban.

»Vstopim na avtobus in pri drugih vratih takoj registriram pogled enega primerka. Še preden stopim mimo, sem začutila neko čudno energijo. Saj veš, včasih greš lahko stavit roko ali karkoli, da bo šlo nekaj k vragu …«

Sanja kima in s široko odprtimi očmi posluša. Takrat prispe natakarica s pladnjem, posadi kavo in čaj na mizo, ter brez besed odhiti naprej k drugim gostom.

»In? Kaj se je zgodilo potem?«

Karin se s prsti prizemlji okoli tople skodelice metinega čaja, ki ga je zanjo naročila njena zaupnica, še preden je prispela. Takšne male pozornosti ji veliko pomenijo. Zajame sapo in se vrne k svoji pripovedi.

»Potem stopam naprej po avtobusu, vedno grem raje bolj zadaj, razen če ni prostora. Torej, moram mimo tega starega gospoda.« Zadnjo besedo izreče s posmehljivim gnusom. Takšni ljudje si ne zaslužijo nazivov. Nikakršnega spoštovanja.

»Vidim ga, kako se narejeno ozre stran, v trenutku ko grem mimo, pa obrne koleno v prehod, da se zarine v moj trebuh …«

Sanja obstane z odprtimi usti in kot pripravljena na boj stisne pesti na mizi, skoraj polije svojo kavo, skodelica se slišno zamaje na krožničku. Nekaj gostov se ozre k njuni mizi. »KAJ JE NAREDIL?!«

Karin to ne zmede, takšno reakcijo je od prijateljice pričakovala. V mislih jo zmotijo le vsi pogledi, ki jih je privabil ropot skodelice. Ko bi še kdo tako reagiral prejle na avtobusu … si je rekla.

»Ni me brcnil, mislim, ni me bolelo. Ampak to je bilo tako nagnusno, razumeš? Kako je posegel v moj prostor, v moje telo, Sanja! In saj me poznaš. Jaz ne bom nikoli tiho. NIKOLI! Lahko bi šla naprej, pohlevna muslička, za kakršno me imajo. Pa nisem.«

Sanja še naprej pozorno kima. Res, dobro jo pozna. Njuno prijateljstvo sega v daljno zgodovino, še preden je Karin spoznala svojega izbranca. Tujca. Muslimana. Nočno moro vseh klenih slovenskih staršev, ki jim bog da edino hčer. Karin je pred poroko prevzela islamsko vero in se, kot sama pravi, učila od najboljšega vzornika – svojega moža Karíma. Rada ga pohvali, kako se njegovo ime v arabščini, ki pomeni velikodušen, sklada z njegovim značajem.

Nekaj časa sta živela skupaj v tujini, v zadnjem letu pa se skušata ustaliti v Sloveniji. To si je Karin dolgo želela. Zdaj, ko je nazaj v rodnem mestu, pa z grenkobo spoznava odpor svoje domovine do vsega drugačnega. Vsi njeni kompromisi z živobarvnimi oblačili, saj so črne abaje in dolga krila nekaj res strašljivega, ne odtehtajo te rute, ki jo zaveže v ličen turban. Sumljivka. Tujka. Ne spadaš sem, ji sporočajo pogledi. Ne vsi. Ne povsod. A dovolj, da jih opazi.

»Kaj si mu rekla? Je kdo videl, kaj se je zgodilo?« jo pobara Sanja.

»Lahko si misliš, kako mi je dvignilo pritisk. Ko v bistvu ne premoreš nekaj inteligentnega, potem pa doma pod tušem premlevaš, kaj bi moral reči za nazaj … Zelo na glas sem rekla: “Kaj pa je, gospod?” in mislim, da sem ga presenetila. Ni zmogel ne žaljivke, kaj šele celega stavka, oponašal me je nazaj s spačenim obrazom, kot kakšen otročaj v vrtcu. “Obnašajte se,” sem odvrnila in ker je še naprej delal grimase, sem na ves glas pristavila: “Ogabno,” in se šla usest.«

Sanja je zdaj zmajevala z glavo in s kančkom upanja v glasu ponovno vprašala, ali je kdo videl, se odzval … posredoval?

»Nihče. Noben se ni ozrl, kaj šele da bi kdo kaj črhnil,« je z resigniranim nasmeškom odvrnila Karin.

»Po eni strani … me ne preseneča. Po drugi pa sem seveda zgrožena!
Želim si, da bi bila s tabo. Bi ga še jaz nalajala!«

Moja Sanja, vedno pripravljena na boj, je pri sebi z olajšanjem pomislila Karin in spila še nekaj požirkov čaja, ki se je v skodelici že dovolj pohladil. V njej pa se je še vedno kuhala nevihta. Zakaj bi lagala, da je to ni pretreslo? Ker bi bilo lahko kaj hujšega? Ker je ni zagrabil, udaril ali strgal rute z glave? Ko se je spet izgubljala v vrtincu potencialnih hujših scenarijev, so ji stopile solze v oči. Ne smem se cmizdriti takole v javnosti. Daj! Zberi se, je kričala v svoji glavi. Solzi sta ji spolzeli po licih, na hitro je popivnala lica z rokavom jopice.

Sanja je to seveda opazila, vendar je ni hotela spravljati v še bolj neroden položaj. Prav dobro je vedela, kako se prijateljici ulijejo solze, kadar jo objame in skuša potolažiti z nekimi klišeji. Zato jo je samo za trenutek prijela za roko in rekla: »Prekleti prasci.«

To je Karin pahnilo nazaj v jezo in tako je v momentu spremenila izraz na obrazu. S stisnjenimi ustnicami je pokimala in s ščepcem samoironije pripomnila: »Še dobro, da se nisem zjokala tam na avtobusu. Da mu nisem dala zadoščenja. Ali pa je dosegel svoje, da me je sprovociral … Kaj misliš?«

»Definitivno si ravnala prav. Nič tiho bit! Nikoli. Nič se ne bomo pretvarjali, kako odprt je tale naš ljubljanski mehurček. Imamo kar nekaj gnilobnih zatohlih kotičkov.«

Karin je še naprej mlela misli o dogodku, ki saj v resnici ni bil tako velik in pomemben … Kaj jo torej najbolj boli? »Še vedno ne morem verjeti, da nihče ni reagiral. Da nihče ni nič rekel ne njemu ne meni. A sem okej …«

»Saj, saj. Morala bi pristati na urgenci z modricami, pa bi morda celo imelo kakšne posledice. Saj veš, kako je z našim folklornim nasiljem nad ženskami. Dokler ti fizično česa ne naredi, policija ne more nič,« je modrovala Sanja.

Kakšna ironija, je pomislila Karin. »Moj mož je pa lahko dežurni osumljenec številka ena na seznamu vseh propagandnih strojev. Divjak. Nasilnež. Ne, ne. Niso Slovenci problem, tujci zalezujejo in napadajo slovenske ženske.« Ah, brezveze, je spet pri sebi nadaljevala. Jaz sem zdaj itak odpadnica. Zato se pa noben ni potegnil zame.

»Veš, kaj mene najbolj razkuri? Kako imajo vsi polna usta o vseh ubogih muslimankah, ki se jih zatira. Ker ruta je enako zatiranje po slovenski računici. Enkrat na teden me nekdo sprašuje, kaj si mislim o tem. O prisili in izključevanju žensk iz javnega življenja. Da je zavržno, jim povem. Da to ni pravi islam, jim rečem. Ampak to ni dovolj, ne iščejo tega odgovora. Vedno ta jeben ampak, ko je govora o hidžábu. “Ampak kaj pa, če jih silijo starši ali možje …” Niti za trenutek niso pripravljeni verjeti, da obstajajo ženske, ki jih nihče ne sili. Ne poznajo nobene muslimanke osebno, pa kar govorijo tja v tri dni. Njihove zgodbe jih ne zanimajo, ker bi pokvarile to sliko, ki se je oklepajo. Tako radi se ukvarjajo s trpljenjem tam nekje daleč, daleč. Prisežem, vse skupaj meji že na nek fetiš. Fetišizacija še tistih ženskih teles, ki niso vsem na ogled, treba jih je osvoboditi. Treba se je ozreti daleč, daleč, da lahko pozabimo, koliko problemov imamo tukaj. Da se lahko pretvarjamo, kako nam nič ne manjka, ženskam so že zdavnaj dali, za kar so težile … samo invazije tujcev so naš edini problem. Obračamo se stran od nasilja, kateremu smo priča na cesti, pretvarjamo se, da nič ne slišimo skozi stene stanovanjskih blokov. Meni pa nek stari porine koleno v trebuh in me zajebava, jaz pa nisem vredna, da bi se kdorkoli zavzel zame. Fuj! Kje so vsi tisti, ki jih skrbi zatiranje muslimanskih žensk? Jim je ravno moj avtobus ušel? Prekleta šestka,« je z grimaso zaključila svoj monolog.

Ko je Karin končno zmanjkalo sape, misli pa so ji še naprej bezljale, je Sanja dopustila trenutek tišine. Vse je res, je pomislila. Še sama ne more zares razumeti, kako se Karin počuti.

Skodelici na mizi sta se izpraznili. Prijateljici sta še krajši čas vztrajali s pogovorom, dokler se nista odpravili k izhodu kavarne, kjer sta se poslovili.

»Greš z avtobusom domov? Pa ne izzivaj spet kakšnih starejših gospodov,« jo je še zadnjič podražila Sanja.

»Oni naj ne izzivajo mene!« je z narejeno predrznostjo in dvignjenim kazalcem odvrnila Karin.

Z nasmeški na obrazih sta se odpravili vsaka v svojo smer.