Včeraj zjutraj je začelo deževati. “Alhamdulillah,” sva vzkliknila. Dežja nisva videla že več mesecev. V samo nekaj urah se je preuranjeno romantiziranje padavin v puščavskem mestu na družbenih omrežjih prelevilo v poročanje o že večkrat ponovljeni nočni mori, ki pesti Džido že več kot desetletje.
Količina dežja je presegla tisto iz leta 2009. Ne zgodi se velikokrat, a v tistih redkih slučajih se materializirajo vse pomanjkljivosti infrastrukture več kot 4 milijonskega mesta ob Rdečem morju.
Po vsakem takem dogodku na plano priplavajo kritike in klici k odgovornosti, nato pa zagotovila o rešitvah ter investicijah, da se škoda in žrtve ne bi ponovile. Včeraj sta življenje izgubili vsaj dve osebi.
Pravijo, da padavine in z njimi poplave razkrijejo vso korupcijo in prazne obljube lokalnih oblasti, ki še kar čakajo in odlašajo s protipoplavnimi ukrepi.
Kje je vizija 2030, se sprašujejo prebivalci mesta Džida in okoliške regije, ki ju dež res ne obišče pogosto, a vsakih nekaj let pusti prehude posledice za tako (samooklicano) napredno urbano okolje.
Najino okrožje ni bilo niti približno toliko prizadeto, kot so bile nekatere druge soseske, iz katerih so prihajali posnetki deroče vode, ki je s seboj nosila številne avtomobile. Srečna in hvaležna sva lahko, da nisva utrpela posledic včerajšnjih poplav.
Kolikokrat se mora to še ponoviti? Briga me za NEOM in vse druge visokoleteče ambicije. Stara mesta, ki nudijo dom milijonom Savdijcem in tujcem, potrebujejo investicije za večjo varnost. A karavana gre dalje.