1. april
Ramadan je tu. Vse dobro vam želiva z najinega balkona v Džidi.
Danes sva spila zadnji popoldanski čaj, od jutri naprej si ga bova privoščila po sončnem zahodu. Postni mesec bo prinesel izzive in odrekanja, ljubljenje samo ponoči in sladke datlje ob zvoku večernega azana.
Ramadan Karím vsem skupaj. Naj bo ramadan radodaren, po slovensko.
3. april
V duhu ramadana želim z vami deliti odlomek hadísa — izročila pričevanj Prerokovih spremljevalcev, glede posta v tem svetem mesecu.
Po pričevanju Abuja Huraire je Prerok ﷺ dejal: “Post je ščit. Kdor se posti, naj se izogiba spolnosti ter nespametnemu vedenju. In če ga kdo izzove k prepiru ali ga žali, naj ta dvakrat ponovi: ‘Postim se.”
Vir: Sahih al-Bukhari 1894
12. april
Včeraj zvečer me je odpeljal do pošte, kjer me je čakala težko pričakovana pošiljka Državne volilne komisije.
Oddahnila sem si. Lahko bom glasovala. Odkar sem dopolnila 18 let, še nisem zamudila nobenih volitev. V Ljubljani smo na volišče vedno šli skupaj z družino — kar peš. Letos pa glasujem takole sama, po pošti iz daljne Savdske Arabije.
Vedno sem se spraševala, zakaj toliko mojih sošolcev iz osnovne in srednje šole ne briga za volitve. Zakaj se je tako težko sprehoditi do volišča?
“Saj so vsi isti.”
“Kaj pa lahko spremenimo?”
“Ne vem, za koga naj sploh glasujem.”
Težko se je spustiti v debato z nekom, ki ne spremlja aktualnega dogajanja. Ki ne želi sprejeti družbene odgovornosti, ker je/ga “politika” ne zanima.
Politika nam dobesedno kroji življenja. Kako te to lahko ne zanima? Ti je res vseeno, kaj bo s tabo, tvojimi starši, partnerko/jem, otroki? Ne verjamem.
Daj. Pobrigaj se. Vzemi si čas, pa naj bo to kot domača naloga. Virov je dovolj, ne zanašaj se samo na enega.
Pod nobenim pogojem ti ne solim pameti, za koga “moraš” glasovati. Prekleto dovolj pa imam te jebene apatije. Ne more tretjina volilcev odločati o življenjih vseh v državi. To ni to!
Jaz sem glasovala za prihodnost, ki si je želim skupaj z možem v Sloveniji. Naj 24. 4. 2022 o njej odloča večina Slovenk in Slovencev, ne samo peščica.
20. april
Po krajšem premoru se spet postim. Zaradi vnetih mandljev s hudo vročino in menstruacije, ki je sledila, sem si lahko/morala vzeti čas zase brez postenja. Moram priznati, da je bilo prvi dan, ko sem spet pričela, kar težko.
Danes je četrti dan. Kakšna razlika! Res je, lahko sem doma. Lahko si vzamem čas za počitek. A si ga v resnici ne prav veliko. Ne maram spati podnevi. Ena stvar, ki me pretvarja v vedno večjo ljudomrznico, pa so še vedno najini sosedje. Tik pred začetkom ramadana sva dobila nove. Tamer pravi, da so jih verjetno morali iz prejšnjega stanovanja napoditi, zdaj pa lahko tukaj vreščijo brez slabe vesti, ker so v sorodu z našim najemodajalcem (ki še vedno živi z družino nad nama, slednja pa rada premika pohištvo in spodbuja otroke k rekreaciji znotraj sredi noči).
To je plat ramadana, ki me spravlja v slabo voljo. Na vso moč jim zamerim to sebičnost, kako si jemljejo pravico (na račun drugih) živeti ponoči in spati podnevi. In ne, ne moreva si privoščiti konflikta. Tako lahko spim samo po koščkih. 3-4 ure ponoči. Mogoče še kakšne 3 potem popoldne. Danes na primer sploh nisem spala čez dan. Ko to pišem, gledam na uro, da bom lahko pravočasno natočila vodo in pripravila datlje v skledico. Še dobrih 10 minut do azana.
Po drugi strani pa: tale mesec je precej prijazen do naju. Ali pa je samo najin pogled na svet takšen, da lahko prepoznava blagoslove v vsakdanjih rečeh …
22. april
Kako veš, da totalno obvladaš ramadanski post?
Ko se z budilko zbudiš za sahúr in ne kompliciraš s tem, kaj boš jedel. Ostanke prejšnjega dne, sveže pečen kruh od sinoči z namazom ali pa samo ovsene kosmiče z oreščki in sadjem … Ne pozabiš še na kakšen sok/smuti in vodo.
Najbolj pomembno?
Brez panike. Ne nalivaš se z vodo, ker si v telo vnašal dovolj tekočine v različnih oblikah že prej. Ne odštevaš sekund za zadnji požirek.
Zakaj? Ker živiš čez cesto od mošeje, od koder mujezinov glas nemalokrat zadoni minuto ali celo dve prezgodaj. Z azanom se začne post, ne glede na točno uro na tvojem telefonu.
Ko te to več ne preseneti ali razburi, ko pomirjen obsediš pripravljen na nov dan, takrat veš: “‘Mam to.”
30. april
Jutri je zadnji dan posta, zadnji dan ramadana.
Ta mesec sva malo manj jedla, a obenem več počivala.
Obdržala in nadaljevala sem rutino učenja arabščine, s katero sem pričela ravno v lanskem ramadanu.
Ujela sva in peljala na sterilizacijo/kastracijo 5 mačjih sosedov.
Nekajkrat sva obiskala park, dvakrat sva si tudi privoščila iftar v restavraciji.
Sva pa včeraj le spet šla v staro mestno jedro, pogledat okrašene ulice z lanternami. Na veselje obeh sva mimogrede odkrila prodajalno tradicionalnih sladkih dobrot in nakupila zalogo za prihajajoči bajram.
“Bova to imela za goste ali za darila, če bova kam šla,” sem vprašala Tamerja … Njegov pogled je izdajal drugačne načrte.
Ko sva prišla domov, je vrečko že načel. “Treba probat’, je rekel.
Zato sem danes sladke zaklade spet skrila, kot sem to že počela v preteklosti. Hišna veverica pač. Naj počakajo vsaj do konca ramadana! Pospravila sem jih v … Ne. Ne morem vam povedati. Tamer prav tako bere moja pisma, zato moram to skrivnost zadržati zase — vsaj še en dan.
2. maj
“Bojim se, da si imela prav,” mi reče sedeč za volanom.
Spet zamujava. Obstala sva v gneči avtomobilov, ki vsi rinejo do istega cilja — na bajramsko molitev pri eni izmed prekrasnih mošej na obali.
Jaz, že tako slabe volje, ne poslabšujem situacije. “Saj lahko probava eno drugo mošejo, če je kakšna lepa blizu …”
A zakaj sem bila namrgodena? Ker na bajramsko jutro nisem mogla obleči ta najnovejše abaje. Lahko bi ji rekli kar bajramska abaja! Navada je, da se za tak praznik obleče nekaj novega ali pa najboljšega, kar že imaš v omari. Ker pa so butlji v trgovini spregledali in niso odstranili magnetne priponke, je ta obstala pribita na mojem novem širokem rokavu. Tako bi se lahko samo pogreznila v zemljo, če bi me kdo v javnosti videl z njo.
“Lahko jo poskusim razbiti s kladivom,” se je takoj ponudil Tamer. A za takšna tveganja ni bilo časa. Že tako sva bila pozna zaradi drugih stvari. Prepričana sem bila, da bova, tako kot lansko leto, bajramsko molitev zamudila.
A Tamer ni obupal, izvil se je iz gneče in poskusil doseči najbližje parkirišče še iz druge smeri. Uspešno! In pomembneje, pravočasno.
Z minaretov bližnjih mošej je veter prinašal zvoke takbírja, na bajramsko jutro je odmevalo “Allahu Akbar” z vseh strani.
Moje slabo razpoloženje je popolnoma izginilo, ko je v času molitve odzvanjal imamov glas, precej lepši od tistega iz naše soseščine. Za takšnega bi človek kar za vsak azan odprl okno in ga z užitkom poslušal dan za dnem.
“Kakšno lepo jutro. Vesel sem, da nama je uspelo,” mi pravi Tamer, ko se vračava k avtu.
“Ja, ja. Na vso moč si se potrudil, samo da nisem imela spet prav!” Še dobro, da se tudi jaz kdaj zmotim.
