“Kakšen bo ramadan v Ljubljani,” sem se spraševala. Se bo lažje ali težje postiti? Nižje temperature, a po drugi strani daljši dan …
Moj tokratni postni mesec je, vsaj po moji osebni izkušnji, neprimerljivo lažji od prvih treh v Savdski Arabiji.
Kljub veliko višji stopnji produktivnosti in telesni aktivnosti dan mine brez napora. Najbolj me je presenetila odsotnost glavobola, obiskal me ni niti danes niti včeraj in niti prvi dan.
V vroči in soparni Džidi sem se na ramadan predhodno pripravljala tudi z generalnim pospravljanjem, ker sem vedela, da se kakšnega globinskega čiščenja kopalnice pod nobenim pogojem ne bom lotila. Danes pa sva s Tamerjem na primer počistila celo stanovanje in še hodnik bloka, za katerega sva (ravno ta mesec) zadolžena.
Samo azan mi manjka. Tisti zjutraj, da bi me zbudil, če slučajno moj alarm na telefonu zataji. In tisti ob zahodu sonca, ki slavnostno naznani konec posta.
Ko pišem tole krajše pismo, se ravno kuhajo jajca na štedilniku. Miza je že skoraj pripravljena. Samo še kruh ter pribor posadiva na pogrinjke, in čas bo za iftar.
