“Pa dobro, no! Zakaj povsod, kamor greva, buljijo vame?!”
To sem se na najinem drugem obisku Sudana večkrat spraševala.
Abaja? ✔️ In to črna!
Ruta? ✔️ In pod njo kapa!
Poleg neizbežno očitnega dejstva, da sem bila edina belka v radiju več 100 m naokoli, me je Tamer opozoril na še eno stvar:
“Sončna očala imaš.” Ker mi ni bilo jasno, kaj hoče z opazko povedati, je nadaljeval: “Nihče ne nosi sončnih očal tukaj. Ti pa s svojimi kar kličeš po pozornosti, kot da si kakšna rock zvezda.”
“Pa če ne vidim brez! To sonce me totalno zaslepi,” sem šokirana hitela pojasnjevati možu, ki vse to že dobro ve in se mi lahko samo smeji ob moji zadregi.
“Tega Sudanci ne vejo. Sončna očala se tukaj nosi samo za imidž,” mi je odvrnil z nasmeškom.
In res. V naslednjih dneh sem bolj pozorno opazovala mimoidoče na cesti. Iz minibusa sem videla naslednji prizor, ki se mi je vtisnil samo v spomin, fotografirati mi ga ni uspelo.
Mlada Sudanka v črni abaji z živo rdečim šalom je stala na robu pločnika, kjer je ustavil mladenič z motorjem. Sedla je za njim, čisto po damsko, noge v dolgem krilu je obdržala na eni strani motorja. Oprijela se ga je okoli pasu in kot v filmu sta odrinila na cesto, rob njene rdeče rute je zaplapolal za njima. Motorist je nosil sončna očala, čeprav je pozno popoldansko sonce že izgubljalo svojo moč. Nasmeška obeh na motorju sta sijala svetleje.