“A spet boš kritizirala,” me očitajoče vpraša Tamer, ko mu napovem tematiko prispevka, ki ga v glavi pacam že cel teden.
“Ne! To ni kritika. Gre bolj za neke vrste ozaveščanje …” Predvidim lahko odzive svojih bralk/cev iz Slovenije in z Balkana:
“Pa saj imamo tudi mi te ‘iste’ vljudnostne fraze.”
Drznem si prerokovati še ugovor kakšnega lokalca ali izseljenca, ki bo užaljeno trdil, da nimam prav. Naj vam razložim — to je moje izkustvo po dveh letih življenja v arabskem svetu in po branju marsikaterih aktualnih debat na družbenih omrežjih. Tega, kar opisuje pričujoči članek, seveda ne gre preslikati na čisto vsako vljudnostno izmenjavo na Bližnjem Vzhodu in Severni Afriki.
Ste ob vsej poplavi popotniških blogov že kdaj naleteli na kaj podobnega spodnijim izjavam?
“Beduini so samo za nas zaklali ovco in jo postregli za večerjo. Niso nam pustili plačati. Gostoljubnost je tukaj res izjemna!”
“Neznanec na letališču nam je ponudil prevoz do hotela. Ni hotel vzeti denarja. Arabci so zares gostoljubni!”
Najprej se vprašajmo, zakaj gostoljubnost enačimo z nečim, kar lahko dobimo zastonj? Je to res tisto pravo gostoljubje, ki pospremi popotnika nazaj domov z vtisi — “še bomo prišli, saj so nam vse kar dali”?
Nato si drznem vsaditi seme dvoma: zakaj bi ljudje, ki so pregovorno slavni dobri prodajalci (“še peska sredi puščave”), turistom podarjali dobrine, kot so storitve prevoza in hrana? Upoštevamo lahko zgolj izredne situacije, ko gre za koga vplivnega, nekoga, ki mora glas o turizmu ponesti v svet. Eden izmed mednarodno znanih popotniških blogerjev na primer v veliki večini držav kar naprej poudarja, kako mu na stojnicah “ne dovolijo” plačati in kako so ga gostili v tej in oni restavraciji zastonj. Milo rečeno gre za lažno pripoved o gostoljubnosti, ki naj bi jo potemtakem morali pričakovati vsi popotniki in turisti. Je res tako težko nasmeške in brezplačne prigrizke pripisati temu, da okoli sveti s kamero, dronom in manjšo tehnično ekipo?
Končno lahko preidem na jedro prispevka, lotevam se naslova. Ribičevo povabilo je poimenovanje kulturnega običaja, za katerega je značilno neumorno izmenjevanje vljudnostnih fraz, daril in obljub. Naj ponazorim:
Ime običaja je v arabskem jeziku (دعوة مراكبية izgovorjeno Da’wat Marakbiyah) znano predvsem v Egiptu in Sudanu, kjer naj bi ribiči s čolnov povabili ljudi na obali, naj se jim pridružijo ob čaju. Ker nihče zares ne namerava zabroditi v vodo do čolna, je jasno, da so vabila vljudnostna in se jih ne more jemati resno.
A ta povabila so še kako živa tudi med vsemi, ki trdno stojijo na kopnem. “Ribiška” filozofija je ravno tako prisotna pri denarnih transakcijah. Seveda ne gre očitati neiskrenosti boju “kdo bo plačal kosilo za celotno omizje” med prijatelji. Borba za račun je znana v mnogih kulturah (tudi pri nas, kajne?), Arabci pa se za povrh še prekleto radi hvalijo s tovrstno radodarnostjo (gostoljubnostjo?).
Zgodba se zaplete, ko je treba plačati uslugo popolnemu neznancu. Taksist lahko reče: “ni treba, jaz častim tole vožnjo.” (خليها علينا izgovorjeno Khaliha Alaina). Pa mu boste verjeli? Sprejeti morate povabilo na ples, katerega koraki so lahko precej nepredvidljivi in naporni, še posebej za tiste, ki smo po bolj germanskem principu povsem direktni in “ne zapravljamo časa”. Naprej, nazaj. Dvakrat, celo trikrat je treba vztrajati s plačilom. Zakaj? Ker je to kultura! Marsikdo si misli (beri: jaz), če ne mislijo vzeti, so si že sami krivi; zakaj pa slepomišijo, a ne?
Tiste/i, ki za “povabilo ribičev” še niste slišale/i, morda bolj poznate perzijsko besedo ‘tarof (تعارف izgovorjeno ta’arof), ki prav tako označuje kulturno izmenjavo oz. bonton na področju današnjega Irana. Gre za podoben princip, a še bolj kompleksen set pravil obnašanja. Prazne obljube in neumorno izmenjevanje vljudnostnih gest so kulturni plesni koraki, na katere moramo biti pripravljeni.
Še enkrat je treba poudariti, da so povabila in zastonj kosila povsem nekaj drugega med prijatelji in znanci. Če nas nekdo povabi na svoj dom, se lahko nadejamo pristnega gostjubja. A ne zanemarimo povratnega vabila za naslednjič!
Ta prispevek ni namenjen vzbujanju slabe vesti katerikoli strani. Ko sem idejo za pisanje prvič predstavila prijateljici Rebecci iz Amerike, ki je Savdsko Arabijo že obiskala kot turistka, se je praskala za ušesi, češ — ali je tudi ona nevede ostala komu kaj dolžna? Meni se je to zdelo smešno že takrat pred meseci, in danes ni nič drugače. Debato sem najprej odprla s kritiko nekih dveh ameriških blogerk v Kraljevini, ki brezsramno delita objave, kako jima je vse živo podarjeno in to pripisujeta slavnemu gostoljubju oz. prijaznosti naroda. “Ko pa jaz pobaram vodiča, koliko stane vikend kampiranje v puščavi, dobim ponudbo za cca. 400 EUR na osebo,” sem bentila Rebecci in še komu, ki je bil pripravljen prisluhniti škrti Slovenki. Takrat samo nisem vedela, kako se tej kulturni izmenjavi reče. Odgovor sem dobila pretekli teden na družbenih omrežjih in o tem podrobneje izprašala še svojega ljubega Sudanca.
Zato naj moj monolog služi kot prijazni opomnik vsem, ki se morda znajdete na tem koncu sveta in naivno vzamete spominek iz rok prodajalca na egiptovskem bazarju, ki na vse pretege vztraja, da gre za darilo. Ob nič hudega slutečem odhodu iz trgovinice pa mu vaš mož iz Sudana le plača in tako odpleše zaključne korake ribiške zagonetke.