Ko sem pred zdaj že dobrima dvema letoma prvič prispela v Savdsko Arabijo, sem imela v svoji garderobi eno samo abajo. Taščino iz Sudana. Kmalu sem v svojo omaro obesila še nekaj novih. Med prvimi sprehodi ob obali in v bližnjem parku pa sem se zagledala v mimoidoče dame, katerih abaje so plapolale v barvah džinsa. Z dodatnimi žepi in gumbi in našitimi vzorci.

“Tako abajo. Takšno bi imela!”

Kdo bi si mislil, da bom znotraj tako imenovane konzervativne družbe našla kose oblačil, ki bi me pritegnili že v najstniških letih … Dolga abaja iz džinsa, kot nek rokerski plašč.

No, “prava” me je našla šele pred kratkim, tik pred novim letom. Bolje rečeno, našli sta me dve. Ravno za dedka Mraza. Nisem se mogla odločiti samo za eno, zato sem vzela obe. Po dveh letih iskanja si človek pač rad prigovarja, da to pa res ni brezglavo nakupovanje … A ne?

“Malo ju bo vseeno treba skrajšati … A res ne obstaja nobeno žensko šiviljstvo v mestu?”

Nekajkrat sem šiviljo poiskala na družabnih omrežjih, ženske to delo opravljajo na svojem domu. Z dvema do zdaj nisem bila najbolj zadovoljna. Moški so tisti, ki imajo javne izpostave za krojaštvo in šiviljstvo. Si lahko mislite?

Obleke vedno pomerim doma, nato pa jih skupaj z zapisanimi merami odneseva krojaču. Tako to počne večina … Tokrat sem bila nad Tamerjevo pomočjo malce razočarana. Saj mu ne morem zameriti. A kar nekaj na hojladri, “pa saj bo vredu, ni velike razlike, če skrajša ali 8 ali 10 centimetrov” … Ti dve abaji iz džinsa lahko s pravo dolžino izgledata res hudo, v nasprotnem primeru pa prav bedasto.

Nič. Ju bom pač tam oblekla čez eno drugo obleko, bo že tisti krojač zares pravilno zmeril. In sva šla. Na presenečenje in veselje obeh je gospod iz Bangladeša svoje delo opravil brezhibno. Njegov sosed naju je že nekajkrat pustil na cedilu s ponavljajočim zamujanjem in enkrat nerodno všito zadrgo. Šiviljske poslovalnice namreč, podobno kot pri drugih panogah, stojijo ena zraven druge. Tokrat sva bila zadovoljna z delom, ceno in profesionalnim odnosom. Na koncu tudi pomirjena, da sva le našla krojača, na katerega se lahko zaneseva.

IMG 9665 1

***

Sva šla na sprehod. Jaz v svoji novi abaji iz džinsa, on v trenirki s telefonom v roki — “me boš slikal,” sem ga prosila.

Edina čudaka, ki se sprehajata po ulicah, sva midva. Drugi se odpeljejo z avtom do parka, sprehajališča ali nakupovalnega centra. Midva imava raje mir in mačke na vsakem vogalu.

Neka cesta v navadno tihi soseski se je seveda spremenila v prometno vpadnico ravno takrat, ko sem jaz hotela “spontano” zapozirati. Življenje modne ikone je pač prekleto težko.

Tokrat sem živce izgubljala jaz, Tamer pa je imel nenavadno veliko pozitivne naravnanosti, češ — pa kaj te briga, kdo naju gleda.

IMG 9584 1

Leave A Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.