Rusinja?

Pozvonim pri vhodu, da mi z recepcije odprejo vrata. Polovico obraza mi pokriva maska, ker jo moram nositi na vseh javnih mestih; o tem lahko preberem na plakatu, preden vstopim.

V kozmetičnem salonu sem bila nazadnje pred več kot 6 meseci, preden smo zapadli v vse varnostne ukrepe. Tudi takrat sem prišla na pedikuro.
Pri pultu je pred mano še ena stranka, počakati moram. Močno upam, da bom prišla skozi z angleščino, ker je moja arabščina precej sramežljiva. Nazadnje sem v salon prišla s prijateljico, ki je vse uredila po arabsko, meni praktično ni bilo treba odpreti ust.

V sprejemnem prostoru se iz ozadja pojavi še ena ženska. Pristopi do receptorke in me ogovori takoj, ko me opazi.

– Rusinja?
– Ne, ne. Slovenka.

Zelo me je presenetila. Ponavadi ljudje tukaj ne vejo čisto dobro, “kam bi me dali”. Ker nimam tipičnega slovanskega naglasa, jih velikokrat zavedem. Nekateri ne razlikujejo med Zahodnjaki, Slovenija pa jim je sploh še vedno nepoznana. V Sudanu sem bila na primer proglašena za Turkinjo, ampak to baje samo zato, ker večinoma poznajo zgolj belopolte Turke, država pa seveda ni turistično obiskana. Tudi moja ohlapno zavita ruta naj bi me označevala za turško damo.

Ta gospa, za katero predvidevam, da je bila Savdijka in mogoče celo lastnica salona, pa me je po nekaj sekundah premerila za Slovanko oz. kar Rusinjo. Njena ocena je bila še bolj presenetljiva, ker je lahko videla praktično samo polovico obraza in s tem moje modre oči.

Po prijetni izmenjavi besed sem bila vesela, da sem se glede cene in storitve lahko zmenila v angleščini.

– 50 riyalov za pedikuro. Ampak če vzamete zraven še nego obraza in barvanje obrvi, potem vam lahko ponudimo posebno akcijo za 100 riyalov.
– Ne, ne. Nujno rabim samo pedikuro, imam težave z nohti. Bom še kdaj drugič prišla s prijateljico.

Po nekaj dodatnih poizkusih, naj se vendarle odločim za barvanje obrvi, sem jih uspela prepričati, da potrebujem samo pedikuro. Hkrati sem se začela spraševati, kaj za vraga je narobe z mojimi obrvmi. Potem sem opazila, da so imele čisto vse, zaposlene in stranke, že nanešen sloj barve na svojih obrveh. Očitno nimam pojma o popularnih trendih ali pa so imele nekaj barve viška.

Po plačilu sem vstopila v druge prostore salona, kjer sem slekla abajo in z njo na obešalniku pustila tudi svileno ruto. Prav osvežujoče je stopiti v ta zaprti svet, kjer ženske snamejo tančice in si vzamejo čas zase.

Receptorka me je spremila k eni izmed zaposlenih, ki je ravno počivala in brskala po telefonu. Filipinke Lucy sem se spomnila že od zadnjič. Prav vesela sem bila, da me bo ravno ona spravila v red, to sem ji tudi povedala. Nato mi je še Lucy vnovič rekla za posebno ponudbo in me nagovarjala za obrvi. Z nasmeškom v očeh in prikrito zaskrbljenostjo sem še zadnjič zavrnila predlog. Potem me je usmerila k stolu za pedikuro in pričela z delom. Močna in ne prav majhna Filipinka je mojo desno in nato levo nogo zgrabila s kretnjami izkušene profesionalke, ki ji človek ne upa, pa tudi ne more uiti, še posebej, ko z ročno pilo žgečka podplate do te mere, da sem praktično krilila z rokami, dlani pa stiskala v pesti. Na srečo sem nosila masko, da so bile moje grimase vsaj malo zakrite. Lucy je bilo videti, da ji gre na smeh.

Tako kot prvič, me tudi v drugo ni razočarala. Salon sem zapustila zadovoljna, moje noge so si oddahnile. Obrvi sem nazadnje le pomirila v ogledalu. “Nič vam ne manjka.”

Leave A Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja