Včeraj sem začela pisati tole pismo, potem pa preložila zaključek na danes. Tako ne bo objavljeno z izključno dobrodušno noto, ampak precej grenkim priokusom. Koliko se lahko spremeni v eni sami noči, kako hitro se nekaterim lahko svet postavi na glavo. Spet. In spet.
Zjutraj je iz Sudana odjeknila novica, da je država ponovno v primežu spopadov dveh notranjih vojaških sil, ki želita prevzeti oblast, oz. netita državljansko vojno, ker nestabilnost verjetno ustreza nekaterim zunanjim velesilam. Saj ni važno, zakaj. Ljudstvo, ki je odstavilo diktatorja in dalo jasno vedeti, da si želi civilno vlado, ostaja ogoljufano, zdaj spet v strahu, kaj bo prinesel jutri. Kot nalašč se nasilje spet dogaja v zadnjih izdihljajih postnega meseca, ko bi se morali pripravljati na praznovanje v družinskem krogu in s prijatelji.
Naj bo pričujoča resnična anekdota iz Sudana v opomin, katerih sudanskih vrlin ne morejo izbrisati ne diktatorji in ne vojni udari. Povedal mi jo je Tamer po opravljenem telefonskem pogovoru s svojo mlajšo sestro, ki mu je v smehu pripovedovala o nenavadnem pripetljaju doma v Kartumu.
“Pri nas je še vedno navada, da se ljudje nenapovedano pojavijo na vratih hiše. Tudi v današnjih časih, ko imajo vsi telefone, ne pokličejo vnaprej,” mi pravi Tamer.
“Tega se spomnim iz otroštva,” mu povem, “tudi mi smo se obiskovali brez najave. Ampak z mobiteli je to (vsaj v naših krogih) šlo iz mode.”
“Ja, verjamem. Meni je šlo to vedno na živce. Vsakič znova sem prosil očeta, naj vendarle prej pokliče, preden se odpravimo h komu na obisk … Ampak v Sudanu velja nenapisano pravilo, da se gostitelji v primeru najave posebej pripravijo in ne skoparijo s pogostitvijo. Ravno zato marsikdo noče poklicati, ker ne želi biti razlog za zapravljanje denarja.”
Tako so razmišljali tudi Tamerjevi daljni sorodniki, ki so hoteli prejšnji teden obiskati Tamerjevo družino v Kartumu. Nič niso prej poklicali, so kar šli. Hoteli so jih presenetiti za iftar, večerni obrok po dnevu postenja. Potrkali so na vrata, a nikogar ni bilo doma. Pa so se sami spustili naprej. Nič nenavadnega, v Sudanu je pač tako. Neodklenjena vrata so nekaj vsakdanjega. S seboj so prinesli hrano, da ne bi bili v breme gostiteljem. Azan je naznanil konec posta, gostje pa so prinešeno hrano iz plastičnih posodic postregli na krožnike, ki so bili pri roki. Sami so prekinili post in se najedli. V nekem trenutku pa se je enemu izmed članov družine pripeljalo, da so v napačni hiši. Da Tamerjevi starši živijo na drugi strani betonskega zidu. Da so ravnokar pojedli iftar s tujih krožnikov, da so sedeli na posteljah sosedov.
Novodobne Zlatolaske so se po spoznanju zmote končno odpravile trkat na prava vrata. Očitno je preteklo zelo dolgo časa od zadnjega obiska, da je prišlo do takšne zmešnjave.
“A so vsaj pomili posodo, preden so odšli???”
“To je bilo tudi moje prvo vprašanje,” mi s širokim nasmeškom odvrne Tamer, ki ga je sestrina pripoved spravila v zares dobro voljo.
So. Posodo so pomili in se kasneje ponovno oglasili z opravičilom in pojasnilom, kaj se je dogajalo v času odsotnosti lastnikov hiše.
“Kaj takšnega se pa res lahko zgodi samo v Sudanu,” sva se strinjala.