Pred 7 leti:
“Zakaj imaš pa ti kar dva priimka,” se vame vtakne en možakar srednjih let.
“Ja, enega sem prevzela še po mami. Ona je svojega po poroki obdržala.”
“Kaj pa misliš ti po poroki? Imeti kar tri priimke še z moževim ali kaj,” se muza, češ, boš že videla ti svoje feministične fore, ko te sreča zakonski stan.
“Ne, tudi jaz ne bom nič spreminjala,” mu odvrnem in odkorakam stran. Ni bil ne prvi in ne zadnji s takšnimi idejami.
Pred 2 letoma:
“Veš, Tamer, jaz bom obdržala svoja priimka po najini poroki,” načnem temo, v kateri kljub trdnemu stališču nisem mogla predvideti izida, ki je sledil.
“Kdo pa je kaj rekel o spreminjanju priimkov? Če bi se pisala isto kot jaz, bi naju v katerikoli arabski deželi na uradnih dokumentih lahko zamešali za brata in sestro. Pri nas ne spreminjamo priimkov po poroki.”
Pred 1 letom:
“Kako ti je pa zdaj ime,” se posmehljivo vtakne vame neka tretja oseba, ki je ni več med mojimi stiki. “A si mogoče Fatima?”
“Ne, še vedno sem jaz. Nič drugega,” odpišem in si še enkrat potiho pritrdim. Še vedno jaz, sama sebi zvesta.