“Ljubljana mi je bolj všeč,” mi reče, ko že navsezgodaj zjutraj drviva v taksiju čez Dunaj. Začetek februarja menda res ni pravi čas zanj, sivo nebo in zimski veter, ki zareže kakor britev, nama nista ravno izrekala dobrodošlice.
Ko sem pred nekaj meseci z vami delila pismo o svojem solo popotovanju na dunajske ambasade, si nisem mislila, da bom kmalu spet popisovala prigodo iz Avstrije, tokrat v dvoje.
Prva postaja: najtrši oreh, savdska agencija. Hvala bogu sem bila tokrat zgolj spremljevalka svojega rojenega arabskega govorca. Spet je bilo nekaj barantanja za ceno overjanja dokumenta, pa tudi računa seveda ni bilo izdanega. Prav nič presenetljivega. Če bi moj pogled lahko ubijal … Prekleto dobro sem se morala zadrževati, da nisem poslabšala situacije pogajanja, še posebej od trenutka, ko sem prepoznala tiste ošabne oči izza očal na konici nosu Arabca, ki me je opeharil pred dobrimi tremi leti. Takrat sem morala sama urejati vizum za Savdsko Arabijo. Tokrat mu nisem namenila niti ‘nasvidenje.’
“Zdaj pa na avtobus in podzemno,” tudi s tramvajem sva se peljala, preden sva končala z vsemi obveznostmi. Moram reči, da sem bila kar malo ponosna nase, kako sem spet navigirala po Dunaju. Ni tako lahko prevzeti krmila po dolgem času na izključno sopotnikovem sedežu.
Tudi sudansko ambasado sem že poznala. Zaseda samo eno nadstropje v eni izmed visokih neoklasicističnih stavb. Pozdravila naju je zgolj izobešena zastava zelene, rdeče, bele in črne barve. Nikjer varnostnika, samo vzpon po stopnicah in din-don pri vratih veleposlaništva.
“Konzula pa ravno ni v pisarni. Boste počakali ali pridete kdaj drugič?”
Pa sva počakala. Saj nisva imela izbire. Samo da nama niso zaprli vrat pred nosom in rekli: “Bukra Inshallah.” (Jutri, z božjo voljo.)
Dobri dve uri kasneje sva lahko odbrzela še do slovenske ambasade, kjer so naju prijazno počakali po izteku uradnih ur. Kljub mojim pripravam in telefonskim klicem že en teden prej ni šlo drugače. Z vsemi overjenimi podpisi v rokah sva si končno lahko oddahnila.
Po mojih naivno optimističnih načrtih bi morala biti prosta že opoldne, tako bi lahko še skočila v eno galerijo pred povratkom v Ljubljano. Jok, brate. Odpade.
Končala sva ob treh popoldne, zato sem lahko igrala vodičko vsaj za kratek obisk Sv. Štefana. Prepričana sem bila, da katedrala Tamerja ne bo pustila ravnodušnega, in prav sem imela.
Ocene mesta pa le ni spremenil. “Ljubljana je lepša,” je naznanil ob koncu dneva.
