Spet samo med damami

Tokrat sem bila vabljena v tradicionalno arabsko, konkretneje “hidžazi” restavracijo. Dvakrat na teden je prostor namenjen samo damam. In tako se nas je na pisanih oblazinjenih sedežih in kavčih zbralo 8: iz Amerike, Egipta, Savdske Arabije in Slovenije.

Sladkale smo se z datlji ob arabski kavi in čaju, popoldne se je prevesilo v večer in omizja okoli nas so se vztrajno polnila z drugimi ženskimi družbami. Od opazno “zahodnjaških” do mešanice lokalnih žena ter deklet je prostor žuborel skupaj z manjšo fontano v središču sobane.

Med nami ni bilo rut in tančic, kot bi to pričakovali zunaj na ulici. Pravzaprav je sila težko uganiti, katera izmed žensk na primer nosi nikab, ker slednjega skupaj z abajami ter šali pustijo v garderobi pri recepciji.

tradicionalna postrežba arabske kave, orientalski sedeži v ozadju

Ko so nas postregli z zadnjim hodom na pladnju s tradicionalnimi dobrotami iz regije Hidžaz, v katero med drugim spada tudi Džida, je skozi portal vstopila svetlolasa ženska v ekstravagantni obleki z živalskim vzorcem. Živahna gospa, za katero sem prepričana, da zahteva in dobi pozornost v katerikoli družbi. Pozdravila je svoje znanke in vsake toliko krožila po prostoru ter prisedla k enemu in nato drugemu omizju.

Ko se je našemu druženju že skoraj iztekel čas, je pristopila k nam.

“Govorite arabsko ali angleško?” Premerila nas je z nasmeškom in radovednimi očmi. Tako raznoliko omizje ni nekaj vsakdanjega tudi v tej razgibani družbi. Pogled pa je večino časa usmerjala vame.

Nekaj ji ni dalo miru. Nekaj na meni jo je pritegnilo, morala je razkriti to skrivnost.

“Od kod si pa ‘ti’?” Vprašanje je izstrelila s prstom usmerjenim vame, takoj za našim pojasnilom, da smo z vseh vetrov in da se pogovarjamo angleško, nekatere pa govorijo tudi arabsko.

“Iz Slovenije,” odgovorim in takoj zaznam razširjen nasmešek na njenem obrazu.

“Pa, káko ste? Ja sam iz Crne Gore!”

V trenutku preklopim na svojo polomljeno srbo-hrvaščino in prižgem še tisto balkansko iskrico, vstanem, da se objameva brez pomisleka.

Priznam, po tako dolgem času sem bila v družabnostni divjini ujeta nepripravljena. Malo je manjkalo, pa bi zajokala. Na veliko srečo nisem!

Izmenjali sva si še nekaj besed na samem in nato shranili telefonski številki, da ostaneva v stiku.

“Boš prišla na obisk! Imam bazen veš, pa še eno hišo v Meki. Oba z možem sta dobrodošla!”

Kakšen dan! Kakšna dogodivščina.

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja