Zdaj pa je poletja čisto zares konec. Pika. Za pravo slovo v pisemski obliki imam posebej za vas eno svarilno zgodbo. Mislim, da sem jo v razponu desetletja slišala že vsaj trikrat, četrtič jo je nazadnje z menoj delila klepetava pedikerka, ki je letošnji dopust preživela v Egiptu. Zavoljo anonimnosti bom pripovedovalki nadela ime Ana.

Ana je s prijateljico rezervirala en teden v varovanem turističnem resortu. Privoščili sta si marsikaj, tudi večerne zabave niso manjkale. Anina prijateljica pa ji je ob priliki povedala, kako je njena druga znanka (seveda, vedno je to zgodba neke tretje prijateljice) ravno tako v enem izmed nočnih klubov v Egiptu spoznala karizmatičnega domačina, ki jo je osvajal in ji med plesom uspešno ukradel tudi par poljubov. Ko je noč začela kopneti, jo je na vsak način hotel zvabiti k sebi domov. Naj se zabava nadaljuje … Kljub njegovi očarljivosti in kar precejšnji količini alkohola so jo kolegice, s katerimi je prišla v klub, uspele prepričati, naj s postavnim neznancem vendarle ne odide. Tako ji je ostal samo lep spomin na romantično noč, ki jo je preplesala z njim.

Ana mi je z vso resnostjo pripovedovala naprej, kako se je prijateljica njene prijateljice nato vrnila v Slovenijo in kmalu opazila čuden izpuščaj, ki se je širil okrog njenih ustnic. Čudno, saj nikoli ni imela herpesa ali kakšnih težav s kožo. Ko je kazalo, da se stanje ne bo izboljšalo samo od sebe, je šla k osebni zdravnici (še dobro, da jo v teh časih ima). Predpisala ji je kremo, a za vsak slučaj odvzela vzorec s prizadetega območja (ne vem, kako, preveč me vprašate) in poslala v laboratorij na testiranje.

Čez nekaj dni je ženska prejela klic z neznane številke. Uraden glas na drugi strani je zatrdil, da jo kličejo z Interpola (nedvomno, tako je zgodba postala skrajno resna). Da so bili kontaktirani iz laboratorija, kjer so proučili bakterijo, ki je prizadela njen obraz. Bakterija, so rekli, ki jo je mogoče najti zgolj na razpadajočih človeških truplih. Brez leporečenja so od žrtve zahtevali vse informacije o osumljencu, s katerim je bila v stiku tisto usodno noč v tujini. Preden se je zgrudila na tla, jim je povedala vse. Tudi njegov naslov, ki si ga je zapisala v telefon. Plenilec ji ga je zaupal (še sreča!) v zadnjem poskusu, da bi si premislila in ga vseeno sama obiskala.

Minilo je še nekaj dni, v tem času je svoje kožno stanje uspešno pozdravila. Presenetil jo je nov telefonski klic. Njenega osvajalca so aretirali. V njegovem stanovanju pa naleteli na grozljive prizore. Več trupel mladih deklet, ki se mu niso uspele izviti, je “ohranjal” na svojem domu. Kaj je počel z njimi … Dovolj, da je bakterijo prenesel na še živečo nič hudega slutečo Slovenko, ki se je iz Egipta vrnila. Živa.

Urbana legenda, ki služi kot opozorilo pred neznanci, živi naprej. Kot sem že omenila, iz različnih virov, vsakič malo drugače zavito, sem jo slišala kar nekajkrat. Prepričana sem, da ste jo tudi vi. Morda celo delili naprej. Je bila to prijateljica vaše prijateljice? Mogoče sestrična v tretjem kolenu? Ne boste verjeli, zgodba se širi v vseh jezikih. Nočni klub je vedno “v tujini,” mislim, da sem slišala tudi za počitnice v Maroku, klic Interpola pa ravno prav začini resnost te srhljive opozorilne anekdote.

Brez napovednika, da gre za urbano legendo, sem zgodbo zadnjič delila s Tamerjem. Res sem se potrudila z nakladanjem. Uspešno sem ga šokirala. A v nasprotju z Ano, sem možu na koncu le povedala, da sem prav to zgodbo prvikrat slišala pred več kot desetimi leti. S tem pismom tako delim tudi z vami. Da ne boste z odprtimi usti zazijali in nato prodajali “resnično” dogodivščino prijateljice/sestrične/sošolke vaše prijateljice naprej.