Hišica pri hišici. Pa postrojeni pritlikavi kaktusi pred njimi, lepo v vrstah med čistimi pločniki in brezhibno cesto. In še kolesarska steza vmes. Prometnih znakov za “počasi”, “prepovedana smer” in “pazi, ležeči policaj” skoraj toliko, da se ti zdi, da se nahajaš na poligonu med prvimi urami vožnje v prometu.
Dve žičnati ograji in visok zid ločujeta to “Stepfordsko Arabijo” od preostale. Pri vstopu stanovalce in obiskovalce preverjajo na dveh kontrolnih točkah z dvižno zapornico.
“Preden prideta, vama bova poslala uradno povabilo za registracijo preko našega portala, potem pa morata izpolniti obrazec s svojimi podatki. Verjetno je lažje priti do kakšne ameriške ambasade,” se je pošalila prijateljica, še ena Slovenka, ki preteklo leto in pol biva z možem v univerzitetnem mestu KAUST, slabi dve uri severno od Džide.
“Malo manjka, pa bi od vaju zahtevali še številko spodnjih gat,” je dodala, ker tudi sama že predobro pozna radosti savdske birokracije, ki nam vsem marsikdaj kravžlja živce. In res, poleg podatkov z najinih osebnih dokumentov je Tamer vnesel še podrobnosti o najinem avtomobilu, vključno z zahtevanimi informacijami o zavarovalni polici.
Prišla sva na kosilo, v eno izmed omenjenih hišic, ki sva si jo podrobneje ogledala na vodenem ogledu z gostiteljico. Tamer me je kasneje vprašal, ali gre morda za slovensko navado — razkazovati hiše obiskovalcem. Sram me je priznati, da po dveh letih in pol v tujini ne vem več. Sto ljudi, sto čudi … Prav tako pa sem že pred začetkom obiska ostala brez besed pri vhodu v hišo, kjer so vame zrli trije koški za smeti. “Embalaža”, “organski odpadki” in “ostalo” je pisalo na njih.
Nato naju je glava družine, zaposlen na univerzi, odpeljal na ogled kampusa. “Saj tukaj ne potrebuješ nositi abaje, veš,” mi je rekel, ko smo prišli do avtomobila. Podobno sem slišala tudi od njegove boljše polovice. Že nista vedela, da sem za obisk prav z namenom oblekla svojo najnovejšo, bajramsko abajo, v kateri sem se želela tudi malo poslikati na najinem izletu izven mesta. Morda pa jima je ušlo iz spomina, da mi tudi v Džidi ni potrebno nositi niti abaje niti rute.
Sem pa na spletnih forumih zasledila, da v nekaterih drugih manjših zaprtih soseskah (t. i. compoundih) veljajo pravila “zahodnjaškega oblačenja” in da so naglavne rute, abaje ter seveda nikabi oz. tančice prepovedane. Kaj takšnega … Po drugi strani pa smo na naši vožnji med drugim lahko videli kolesarko srednjih let, ki je pod žgočim puščavskim soncem (kljub pozni popoldanski uri) preprosto morala imeti oblečene tako kratke hlače, da so ji pokrivale zgolj zadnjico. Za božjo voljo, zakaj? Samo zato, ker pač lahko? Verjetno ima raje opekline oz. že kar pošteno usnjeno kožo na svojih stegnih, pa čeprav pri zdravi pameti kaj takega nekje na Zahodu na kolesu ne bi nosila.
KAUST je samostojno mesto s trgovinami, restavracijami in vso potrebno infrastrukturo, ki je na voljo svojim rezidentom. Tik pred sončnim zahodom smo na primer obiskali tudi enega izmed rekreacijskih centrov z bazenom in številnimi športnimi aktivnostmi. Tam je vendarle prišlo do izraza, da je kljub vsemu prisotno spoštovanje medkulturnosti, saj je pri bazenu in v garderobah moč prebrati podrobna pravila bontona; preoblačenje je sprejemljivo zgolj za zaprtimi vrati zasebnih garderob in ne v skupnem prostoru, primerne in dovolj spodobne so enodelne kopalke za ženske in kratke kopalne hlače za moške, fotografirati ob bazenu je prepovedano …
Mesto z univerzo Kralja Abdullaha je bilo ustanovljeno leta 2009, v njem prebivajo ljudje več kot 100 različnih narodnosti. Univerza nudi izobraževanje študentov magistrskih in doktorskih programov na področju znanosti in tehnologije. Ponaša se z vizijo za trajnostni razvoj, a zaenkrat se zdi, da je po dobrem desetletju še vedno sama sebi v namen. Po besedah ustanovitelja, preminulega kralja Abdullaha Bin Abdulaziza Al Sauda (1924 — 2015), KAUST predstavlja svetilnik, ki naj bi osvetljeval pot v boljšo prihodnost miru, upanja in sprave ter tako služil prebivalstvu kraljevine in celotnega sveta.
Komu služijo reciklaža, čiste ulice in vsa poslovna ter prostočasna infrastruktura? Soseske kot iz škatlice za vse (pretežno zahodnjaško naravnane) tujce znotraj vojaško varovane zaprte skupnosti so le stežka lahko svetilnik, ko pa do njegove naprednosti, čistosti in udobja 99 % savdske populacije nima dostopa. Morda pa se bodo kmalu malce bolj podvizali k implementaciji trajnostnih pristopov tudi zunaj dveh žičnatih ograj in enega zidu. Čas za uresničitev “Vizije 2030” trenutnega kralja in prestolonaslednika se izteka.