S polnimi vrečkami (iz blaga, nisva več v Savdski Arabiji) sva se prebila skozi nakupovalno cono do zadnje točke na najinem dnevnem redu – kosila.
Že nekaj časa sem imela v mislih, kam bi lahko Tamerja peljala, da končno poskusi tudi to slovensko jed. Prav fino se mi je zdelo, kako dobro sem splanirala najin dan.
Odpreva vsak svoj jedilni list in navdušena začneva z zaznamki, katere štruklje vse bi lahko naročila.
Ker sva bila res lačna, sem predlagala, da zraven razdeliva še en krožnik s piščancem v omaki z žganci (brez ocvirkov) in tako sva bila z izdelanim načrtom pripravljena, da naročiva.
“Tegale skutno-špinačnega bi, pa še enega ajdovega sva imela v mislih, čakajte …,” hitim z listanjem, da bi izbrala pravega.
“Oho. Ja to bo pa kar veliko,” me z dvignjenimi obrvmi in našobljenimi ustnicami ustavi natakarica.
“Hm? A res? Ja, kako velik pa je en štrukelj, saj bova vse delila …”
Še dobro, da ji nisem namignila, da sva razmišljala še o juhi za predjed. Njen obraz si od kremženja verjetno ne bi nikoli več opomogel.
Pa sva zmazala en (resda velik) štrukelj in koščke piščanca s prilogo ajdovih žgancev.
Brez slabe vesti sva izbrala še enega za sladico, ultimativno čokoladno bombo.
Ko je prišel čas za račun, si natakarica ni mogla pomagati. Verjetno bi jo bolelo, če ne bi z izjemno pomenljivim tonom siknila:
“A zdaj JE PA LE bilo dovolj, a ne?”
Včasih se resno sprašujem, komu koristijo dobra vzgoja in lepe manire.
Kaj te BRIGA, pa če naročiva PET štrukljev? Cela poanta tega kosila je bila, da moj mož iz Sudana prvič poskusi slovenske štruklje. A res mora biti zraven postrežena še zasoljena slovenska pikrost? Pa kaj, če ljudje po navadi pridejo sem samo na malico, midva sva bila ob štirih popoldne LAČNA. Konec koncev, a ne moreva odnesti domov, česar ne bi mogla pojesti do konca? A ti ni v interesu prodati in zaslužiti več???
Vse to bi ji lahko rekla. Ampak nisem. Malo mi je žal. Po drugi strani pa sem vedela, kako bi se babura sprenevedala, saj vendar ni rekla nič takega.
“Ja, krasno je bilo, hvala,” sem s širokim nasmeškom izustila brez sramu, sram bi moralo biti njo.
Tja ne greva več na štruklje. Se pa veseliva predlogov dobrih (in neobsojajočih) lokacij ter povabil v domače kuhinje. Tamer se priporoča za častnega degustatorja.
