“Lačna sem.
“Tamer me zaprepadeno gleda: “Kako si lahko lačna? Saj smo imeli obilno kosilo.”
Obilno kosilo ali katerikoli drug obrok v sudanski hiši pomeni dve ali tri jedi z neomejeno količino kruha. Vsak grižljaj zelenjavne ali mesne omake, vsakič ko posežejo v krožnik po kosu jajčne omlete, mesa ali falafla, to storijo s kruhom.
“Jaz ne morem pojesti toliko kruha. Ni dobro zame, čutim, da ni,” mu skušam potiho razložiti, da me ne bi slišal še kdo v hiši in s tem bil morda prizadet.
“In tisti mali krožnik solate? Tega bi pojedla sama kot za šalo, če ne bi okrog pladnja sedelo še 5 članov družine.”
Vidim ga, kako je zmeden, ker ga domača kuhinja vedno dodobra nasiti. Hkrati mu v očeh zaznam šok in žalost. Mojo blaginjo želi postaviti na prvo mesto in nekaj dni ženinim tečnim pritožbam ni pripisoval večjega pomena. Mislil je samo, da bi raje jedla nekaj drugega. Ni razumel, jaz pa tudi nisem znala biti bolj jasna.
“Samo ne reci ničesar svoji mami, prosim. Nočem, da bi bila užaljena. Za nič na svetu je ne bi hotela prizadeti!”
Obljubil mi je, da ne bo rekel nič takšnega. Samo bolj jasno naj povem, kaj rabim. Še več banan in paradižnika s tržnice? Ni problema.
Zadnji teden sem pri svoji sudanski žlahti prav dobro jedla. Na jedilniku je bilo še več riža in zelenjavnih omak. Moja ljuba tašča, ki naj ne bi razumela več kot nekaj besed angleško, je v poslednjih dneh obiska poskrbela, da je snahina občasna tečnoba čudežno izginila.
Tamer mi je prisegal, da ji ni ničesar razkril. Tako sem lahko ob vse pogostejših presenečenjih, ko me je ogovarjala z vedno večjimi primesmi angleščine, sklepala, da ima Mama Niemat skrivnost.
Izkazalo se je, da angleškega jezika iz študentskih let vendarle ni pozabila, oziroma ji je ob drugem tritedenskem obisku snahe iz tujine postal spet bolj domač. Samo ugibala pa sem lahko, ali je zares slišala moje pritožbe iz druge sobe ali skozi okno na dvorišče, kjer je morda pomivala posodo. Kakšna zadrega. Ali kakšna sreča?
