Težko je.

Več kot tri leta je že, odkar je videl svoje starše, sestro in brata. Tri leta, odkar sva odletela čez Rdeče morje nazaj v Džido.

Pred slabim letom je spet počilo. Njegova družina je po nekaj tednih negotovosti uspela zapustiti prestolnico in se zopet naseliti v stari hiši v vasi na severu. S seboj so vzeli le najnujneše. Človek ne pomisli, da se mogoče ne bo mogel več vrniti. V naši naravi je, da upamo do zadnjega. Na svojem dvorišču so morali pustiti tudi avto, s katerim bi bila pot preveč nevarna, oziroma skoraj nemogoča. Na pot so morali z organiziranim javnim prevozom. Kmalu potem so milice pričele z ropanjem. Avto so prerešetali z metki. Zapuščena hiša, na katero so kratek čas lahko pazili sosedje, je dobila nove stanovalce. Plačanci vojske potrebujejo prostor za počitek. Tako zdaj v posteljah spijo sovražniki. Pripeljali so si svoje družine z drugih koncev države. Vsi krožniki, vse skodelice in čajniki so zdaj njihovi. Posteljnina in obleke prav tako.

Tudi v času vojne vznikne kakšna poroka. In tako so bivši sosedje na sever sporočili, da se je na Tamerjevem domačem dvorišču poročil nov par. In ženin je nosil Tamerjev poročni komplet, ki ga je pustil v družinski garderobni omari tistega avgusta 2019.

Težko je govoriti in pisati o tem. Pa vseeno moram. Težko ga je vprašati, kako so njegovi starši, s katerimi se uspe slišati samo po telefonu. Težko mu je, ko mu predlagam, ali bo poslal kakšno najino fotografijo iz zasnežene zimske pravljice, ki jo imava v Ljubljani. “Težko je,” mi odgovori, ko ne najde več besed za to, kar se dogaja v njegovi domovini.