Lansko poletje sva našla dom Makiju, zavrženemu hišnemu mucu, ki sva ga vzela s ceste. Kavč, mačje drevo, zakonsko posteljo in še kaj je Maki osvojil pri učiteljici iz Anglije, ki je prišla v Savdsko Arabijo tako kot mnogi drugi, po nove izzive in za boljši zaslužek. Izkazalo se je, da smo si ravno prav všeč, saj so sledila še številna prostočasna srečanja, ne samo obisk Makija.
Janey nama je omenila, da želi opremiti tudi sobo za goste, saj poleg moževih obiskov pričakuje še kakšnega družinskega člana in prijatelja. Njena vila v t. i. kompoundu oz. zaprtem naselju za zaposlene na šoli je namreč polno opremljena, razen ene dodatne sobe zraven glavne spalnice. Čeprav je Ikea tudi v Džidi zelo popularna, sva ji predlagala cenejšo rešitev: gremo skupaj v znano pohištveno četrt, kjer lokalni mizarji izdelujejo in prodajajo prekrasne kose po dvakrat-trikrat nižji ceni (od Ikee).
In smo šli. Janey sva najprej počakala pred vhodom v kompound. “Ojoj,” sva v en glas zamrmrala, ko je najina nova prijateljica prišla do avta. Namesto abaje obleka z globljim izrezom. Brez rute. Preden se kdo razburi, češ – “ja, KAJ PA JE,” počasi. Savdska Arabija se spreminja, Džida je že nekaj časa prva v vrsti, kjer se pravila oblačenja “rahljajo.” A včasih je vseeno dobro pomisliti, kam greš. Naša misija je bila jasna: nakup pohištva po najboljši zbarantani ceni. Z najino sopotnico v oblačilih, ki kričijo “tujka sem,” smo si izziv malo otežili. Ne vem zakaj, ni se mi zdelo prav, da bi ji karkoli omenila, ne prej ne potem. Če bi se poznali dlje časa, bi ji morda namignila, preden bi odšla od doma.
Na tržnici “Mahmoud Saeed” smo vzbudili kar nekaj pozornosti. Visok Sudanec z dolgimi lasmi v figi z belopolto ženo pod roko in široko nasmejano Angležinjo zraven. Prizor in pol za vse brkate in bradate prodajalce pohištva iz Savdske Arabije, Jemna in Afganistana.
“Ne bodi tako vidno navdušena. Izgledati moraš, kot da te nič v resnici ne zanima,” sem prigovarjala Janey v vsaki drugi trgovini. Ni si mogla pomagati. To je Džida, tukaj diha prava arabska tržnica, brez onesnaženja z globalnimi trendi uniformiziranega minimalizma. Posvetilo se mi je. Janey je jaz pred tremi leti. Janey je Miša v prvih mesecih po prihodu v Savdsko Arabijo. Miša, ki je hotela videti, slišati in vonjati vse, kar lahko tovrstni pristni kraji v Džidi ponudijo.
Barantanje na arabski tržnici je svojevrstna umetnost, moj mož pa je potemtakem umetnik. Kljub vsemu je z vztrajno pogajalsko žilico priskrbel posteljo, dve nočni omarici in mizico z ogledalom, pa še vzmetnico in vso posteljnino za nesramno nizke zneske. Janey je praktično poskakovala po vsakem uspešnem nakupu. Še posebej se je zabavala pri trgovcu iz Azerbajdžana, pri katerem sva tudi midva davnega leta 2019 kupila vzmetnico in vzglavnike. Tamer ga pozna že kar nekaj let, sivobradi Azerbajdžanec pa ga ima še posebej v čislih, saj lahko z njim pokramlja v turškem jeziku, ki ga moj mož tekoče govori. Tako je tudi Janey pri njem dobila presneto dober popust.
Konec dober, soba za goste opremljena. Janey pa naju je v zahvalo spet povabila na večerjo.