“Veš, kaj? Ti si tako neverjetno direktna. Včasih kar preveč. Vedno poveš, kaj si misliš. Kaj ti je všeč in česa ne maraš.
Tukaj v Sudanu tega ne počnemo.”
Nekaj podobnega sem prvič slišala v Savdski Arabiji od svoje egiptovske prijateljice, ki pravi, da ji je to sicer zelo všeč, moja sudanska svakinja pa je malo manj navdušena nad tem. Opazka me je na nek način presenetila, ker sem samo sebe od nekdaj vmeščala med vljudne in diplomatsko spretne osebe.Obenem sem prepričana, da svoje iskrenosti glede stvari, ki mi zares ne pašejo, ne bom nikoli prikrivala. Verjamem, da lahko s prijazno besedo in nasmeškom dosežeš marsikaj, hkrati pa ne žrtvuješ svojega in tujega dostojanstva.
Se morda tudi ti spomniš kakšne kulturne razlike, na katero so te opozorili tuji prijatelji, sam/a pa se je sploh nisi zavedal/a?
***
“Ti prav za vse rečeš prosim in hvala,” mi je letos spet z začudenjem rekla moja svakinja. “Za najmanjšo stvar, tudi Tamerju … In meni. Pa saj smo družina, res me ne rabiš tako ogovarjati.”
Ponovno sem se znašla v situaciji, ko nisem bila prepričana, ali gre za kulturno ali samo karakterno razliko. Ampak meni res ni problem reči prosim. Ali hvala. In res mi je prišlo v navado. Tako iz vljudnosti do tujcev, kot tudi z najbližjimi prijatelji in domačimi.
“A ti pa ne rečeš prosim svojim prijateljicam,” sem jo vprašala.
“Ne, zakaj? Saj smo si blizu, ne rabimo biti tako uradne,” mi je skušala pojasniti.
Nato sem ji predstavila še svoj pogled na vse skupaj: Letos, ko nisem več nevesta, ko nisem več posebna gostja, ko sem “del družine”, se pa jaz včasih kar malo zdrznem, ko mi rečejo “prinesi to … boš narezala čebulo …” Priznam, da se pa meni kar malo čudno zdi, ko ne slišim prosim in me ima, da bi po otročje odvrnila: “Kje pa je čarobna beseda?”
Kako smo si različni, kajne?
***
“A potem ne moremo prenočiti v hotelu?” Moja nočna mora je postajala vedno bolj resnična. No, malo pretiravam. Ampak res sem si želela samo v posteljo. Spala bi kot top.
“Ne, lastnica nam noče oddati sobe za samo eno noč. Če bi plačali za najmanj 3 nočitve,” mi razlaga Tamer, ravno tako utrujen od celodnevne dogodivščine v puščavi.
“Pa dobro, a tem ljudem denar smrdi? Kako lahko zavrnejo stranke, hotel pa prazen,” sem se mrgodila in obupovala na zadnjem sedežu avtomobila.
“Ni panike, gremo k Saifovim sorodnikom. Jih je že poklical, vejo, da smo v bližini,” me poskuša pomiriti moj mož, ki ne ve, da sem se ravno te alternative bala.
Sudansko gostoljubje. Kdorkoli obišče Sudan, sliši o prijaznih domačinih in neprimerljivem gostoljubju, s katerim sprejmejo vsakogar, pa naj bo to sorodnik, prijatelj ali tujec.
V svoji glavi sem premlevala naslednje. “Ko pridemo tja, bo ura že 10 zvečer. Vstali smo ob 5. uri zjutraj, da smo se lahko iz Kartuma podali na sever k piramidam v puščavi. Prepozno je za avtobus nazaj do mesta, nimamo izbire. Ampak vem, kaj nas čaka. To prekleto gostoljubje. Ko si na smrt utrujen in te obenem boli gleženj, s katerim si udaril ob kamen med nerodnim plezanjem na kamelo, pač nisi razpoložen za zapovedano smehljanje, a vendar se zavedaš, da moraš biti hvaležen, da te bo neka tuja družina sprejela v svoje domovanje, ti najverjetneje ponudila obrok. Veš pa tudi, da bodo želeli s tabo neumorno kramljati in ti predstaviti vse razposajene otroke, tetke in po možnosti še staro mamo.”
“Saj se lahko uležeš in počivaš,” mi prijazne besede gostiteljice iz arabščine prevede moja svakinja Malak čez dobro uro, ko smo, kot sem predvidevala, pojedli in s staro mamo in nekaj otročaji obsedeli na posteljah. Spet postelje. Tako kot v vsaki sudanski hiši. “Hvala, ampak spala bi rada potem v miru. Ne morem drugače,” odvrnem z utrujenim nasmeškom in upam, da bodo razumeli moj namig ter hkrati ne bodo prizadeti. Nikogar nočem užaliti.
Po nekaj minutah so naju z Malak le pustili sami. Hitro sva zaspali, v tolažbo mi je bila tudi Tamerjeva obljuba, da bomo odšli navsezgodaj zjutraj. Za to sem ga prosila vnaprej, ker nisem želela spet “imeti prav” naslednji dan, ko bi na dobronamerno, a vsiljivo prošnjo gostiteljev morali ostati še do zajtrka. To pomeni, da bi se v najboljšem primeru proti avtobusni postaji odpravili šele opoldne. Sudanci namreč vstanejo zelo zgodaj, a najprej spijejo čaj in si napolnijo želodce s piškoti ali kakšnim domačim kolačem. Pravi zajtrk sledi šele okoli 11. ure dopoldne. “Ne, ne, ne. Ne morem. Noga me boli. Samo domov,” sem si prigovarjala, ko sem v notranjem monologu preračunavala možne scenarije naslednjega dne.
Nekaj čez 6. uro zjutraj sem se zbudila sama od sebe, ker mi je sudansko zgodnje vstajanje po par tednih že prišlo v kri. Tudi Tamer je bil buden in skupaj z Malak smo pričeli s protokolom “res moramo ujeti avtobus, zato žal ne moremo ostati dlje”. Kljub moji slabo prikriti nejevolji in utrujenosti prejšnji večer so me gospodarica hiše, otroci in babica vsi toplo pozdravili ter nam zaželeli srečno pot. Malo začudenja je vseeno bilo: “Zakaj že greste … Lahko bi ostali še malo. Ostanete še na zajtrku?”
Preden nas je Tamerjev prijatelj Saif odpeljal na avtobusno postajo, smo se poslovili in kot tuja gostja sem v dar dobila presenečenje. V roke so mi izročili navadno prozorno vrečko, ki sem jo z užitkom poduhala, saj sem takoj vedela, kaj je v njej. “O, bakhour!” Ker sem prepoznala posebno vrsto kadila, sem na svoje obdarovalce napravila še boljši vtis. Veseli so bili, da sem s tako pristnim navdušenjem sprejela darilo. In bila sem jim zares hvaležna. Za bakhour in za posteljo. Za pozno večerjo in jutranji mlečni čaj. Za iskreno gostoljubje, ki ga še vedno ne razumem prav dobro. Ostalo mi bo v spominu s tem pismom. Morda ga bom prebrala pred naslednjim potovanjem in na vse to, kar počnejo v Sudanu drugače, gledala skozi bolj razumevajoče oči.