Sinoči v loži pogledujem po dvorani, od odra, čez parter in malo višje … Prikrade se spomin, ko me je teta prvič peljala v opero. Šli sva na Traviato. “Tam zgoraj sva sedeli. Moj bog. To je bilo pred natanko 20 leti,” se zavem na glas.
Sinoči sva s Tamerjem prvič oba prisluhnila Trubadurju. “A si prepričan, da bi šel zraven? Nočem, da bi se dolgočasil …,” sem preverjala pred nakupom vstopnic. Ni se pustil odgnati.
Zadnje uglaševanje orkestra mi vedno poboža ušesa in naježi kožo. Pogrešala sem to! Dvig zavese, čas je za čarovnijo. Glavni tenor je razočaral. Tudi to se zgodi. A mezzosopranistki je urok uspel. Njena ciganka me je spravila do solz. Po dobri uri je nastopil odmor. Ozrem se proti Tamerju in ne upam si predvideti njegovega odziva.
“Čudovito. Kakšni glasovi! Kako zmorejo peti tako dolgo in s takšno močjo?”
“A to pomeni, da ti je všeč? Bova še šla?”
“Ja, seveda! Prosim, pojdiva spet kmalu.”
Pred nekaj leti mi je nekdo rekel, da se moram sprijazniti s tem, da je življenje pač precej nerazburljivo, prav brezvezno v bistvu. Na neki točki greš samo še iz dneva v dan, trenutki veselja pa morda pridejo vsake toliko mimo. “Ne,” sem rekla. “Na to ne pristanem nikoli.”
Izberem življenje, ki je tako veliko ali še večje kakor opera. Ne manjka razočaranj, a moj oder bo vedno poln zgodb veličine.