Mačja lončnica. Izredno redka. Dobro uspeva ponoči pod umetno svetlobo uličnih svetilk.
Današnje pismo posvečam Viktoriji. Najbolj iznajdljivi, trdoživi in brihtni mački na naši ulici. Srečujeva se že od pomladi.
Po mojih opažanjih jo kmalu čaka že tretje leglo v zadnjem letu. Ko je skrbela za prvega, se noben drug mačkon ni smel niti si ni drznil približati palmi na vogalu, kjer sem takrat doječi mačji mami prinašala hrano in vodo.
Tudi bojne rane sem videla na njej. Vse je že prestala. A njen nagon je brez primere, če kdo, potem Viktorija ve, kako preživeti v kruti betonski džungli.
Kljub najinemu kar dolgemu poznanstvu je Viki še vedno divja, ni ji do nikakršnega božanja. “Ne rabim, hvala. Samo hrano pusti tamle, potem lahko greš,” mi vedno sporoča s pogledom, a njen rep je vselej prijazen, ko se mi približa.
V zadnjem tednu pa je ulična šefica iznašla novo strategijo. Ob poznih večernih urah me počaka spodaj pred vhodom bloka. Namesti se na hladno zemljo v okrasnem loncu in včasih kar zadrema. Ko se pojavim z mojo slavno vrečo, zamijavka v pozdrav in se pomakne z mano na prvi vogal, kamor priteče nekaj drugih muc. Ko delam kupčke s hrano, Viki poseže po enem izmed njih, kdaj tudi teži ostalim jedcem, če je ravno pri volji, da zganja teror zavoljo svojega mačjega teritorialnega ugleda.
Vse to ni nič novega.
Presenetljiv je njen naslednji korak.
Ko napolnim posodo z vodo in vidim, da vsi večerjajo v miru, se odpravim na drug konec ulice, kjer me čaka druga mačja banda. Včasih mi pridejo nasproti.
Pa Viktorija? Ona gre po novem z mano. Po “repete”. Na srečo imam dovolj za vse, Viki pa tudi verjetno zelo dobro ve, da ji ne morem odreči druge porcije.
Včeraj se je spet zgodilo nekaj novega. Ko sem pričela stresati brikete iz posode, je prvič prišla tako blizu, da je z glavo namenoma oplazila mojo dlan. Nato je stopila nazaj in me pogledala: “Vidiš, kako sem prijazna? Daj malo večji kupček zame.”
Prebrisanka.