Slovenija je ponovno razglasila epidemijo.
Postopoma prihajajo strožji ukrepi. Sliši se grozno. Zlovešče. Up jemajoče.
Težko mi je, ko vidim, skozi kaj bodo šli moji sodržavljani v naslednjih tednih. Ker razumem in vem, kako se počutijo. Moje pobožne želje o obisku družine na stran … Ja, upala sem, da bom lahko prišla pred novim letom. Končno se je Savdska Arabija odprla. In zdaj?
Tukaj, daleč stran od prijateljev in družine sem se od aprila do sredine junija soočala s hudo stisko. Najhujša je bila ravno policijska ura. V Džidi, kjer je bilo več primerov kot drugod po državi, smo lahko nekaj tednov zapuščali dom samo za nujne opravke med 6. uro zjutraj in 16. popoldne.
“Res fino. Kako naj grem ven ravno takrat, ko je najbolj vroče,” sem bentila in se spravljala v še slabšo voljo po branju vseh novic, s katerimi sem se zastrupljala.
“In moje mačke? Kdo bo skrbel zanje?” Takrat sem morala opustiti obiske bližnjega parka in tako sem začela hraniti samo muce v domači soseski. To sem lahko počela zvečer s prijavo na aplikaciji savdskega ministrstva za zdravje; vseprisotnost “velikega brata” mi je povzročala še dodaten nemir. A v tuji monarhiji se pač ne pregovarjaš z oblastjo.
S Tamerjem sva razvila vsakodnevno rutino, večerni sprehodi po soseski in ne po parku, hrana in voda za muce. Obveznost mask je najprej nastopila v trgovinah in drugih javnih zaprtih prostorih. Nato je sledila odredba tudi drugje. Zunaj.
Ne vem, kdaj točno sem se začela zavedati, kako hvaležna sem lahko, da sem v družbi moža vsak dan, odkar je moral (in mu je bilo dopuščeno) pričeti z rednim delom od doma. Tako kot drugi sva tudi midva začela peči kruh v domači kuhinji. Pa TV serije in spletni tečaji. Prepiri ob nekaterih trenutkih slabosti in objemi, ki so pozdravili vse ostalo.
Začela sem s Pismi iz Džide. Vedno sem si želela pisati. Končno pišem.
Pred dnevi sem hotela objaviti slavni citat, ki ga je med drugim zapisal Vergil: “Hrabri imajo srečo.” Spremlja me že celo življenje. A danes želim deliti povsem drug rek istega avtorja; posvečam ga Slovenkam in Slovencem: “Moč zberemo na poti.”
Na poti, na kateri smo, lahko najdemo navdih, podporo, moč in s tem tudi pomoč drugim. V družini in med prijatelji. V času, ko je tehnologija povsod na dosegu roke, lahko izkoristimo pozitivno plat družbenih medijev, ki združujejo in nudijo novo znanje. Prišli bodo dnevi, ko bo težje. Ne prepuščajte se melanholiji zaradi negotovosti.
Najdite moč. Vem, da jo lahko.