Danes bi dopolnil 89 let. Pred tremi leti sva se nazadnje slišala po telefonu za njegov rojstni dan. Še vedno sem upala, da ga bom poleti spet lahko obiskala, a sem zaradi saj vemo česa obtičala v Savdski Arabiji. Mesec pozneje tako nisem mogla niti na njegov pogreb.
Nikoli ni spoznal Tamerja, nisem mu razlagala o svojih potovanjih v Egipt in Sudan in nato o selitvi k možu v Džido.
Demenca je dedka in nas z njim hudo prizadela. Ko ga ni bilo več, pa so bili slabi dnevi pozabljeni. Ostali so samo tisti dobri, z navihanim nasmeškom gospoda iz Šiške, ki je šel vsak dan ob isti uri po bele kajzerice v trgovino in potem na kapučin v sosednjo kavarno.
Danes sva šla s Tamerjem na Žale. Postala sva pri grobu, ki sem ga sama že nekajkrat obiskala. Lep dan je bil. Vse najboljše, dedi.