I.
Bine, Pika, Čači in Tomi.
Prvi štirje na mojem seznamu za skupinsko sterilizacijo/kastracijo. Ker mi najbolj zaupajo, ker so najbolj krotki. Veterinarka je naročila, naj za prvi termin prineseva 4 mačke, kar se nama je zdel precejšen izziv.
Na predvečer akcije sva si za obrok privoščila piščanca, ostanke brez kosti sem prihranila za zjutraj. Jasno mi je bilo namreč, da vsakdanji suhi briketi ne bodo dovolj dobri za vabo v mačjih boksih.
Ko sva se odpravila po stopnicah bloka navzdol, najini kandidati niso bili daleč stran od vhoda. Pika in Čači sta zvedavo vohljala okoli dveh boksov in s Tamerjem sva se zavedla, da gre zares. Malo piščanca vržem v prvi boks, Pika je šla prva noter. Hop! Vratca sva hitro zaprla in jo pokrila s kosom rjuhe, da bi se lažje umirila. Čači iz nekega razloga ni bil dosti sumničav in je sledil Pikinemu zgledu: hop, zaprta vratca drugega boksa, pokrit z rjuho. Nisva mogla verjeti, da imava že dva od štirih. Naslednji je bil na vrsti Bine. Tudi on ni povzročal nobenih preglavic, pričakovano. Toda — kje je Tomi? Začelo me je skrbeti, da ga ne bova pravočasno ujela in bova morala iskati drugega kandidata.
“Pojdiva en krog okoli mošeje. Mogoče je zadaj,” sem rekla. In res, za vogalom nama je prišel naproti. Malo presenečen (“Kaj pa tadva počneta zunaj sredi noči?”), a vidno vesel. Piščanec v boksu, pa še Tomi v boksu, vratca zaprta. Končano! Nisva mogla verjeti, da nama je zares uspelo. Adrenalin naju je preplavljal od trenutka, ko sva zapustila blok in stopila na ulico. In zdaj?
Sledil je prevoz 4 mačkov do veterinarja ob 7.00 zjutraj. Malo je bilo mjavkanja, a vožnja je bila na srečo kratka. Dr. Ingrid, nemška zdomka v svojih 60. letih, je pri vratih za trenutek delovala malo presenečeno. Nisva je razočarala, zares sva dostavila 4 polne mačje bokse. Nisva samo nakladala, ko sva ji ob prvem srečanju povedala, da želiva pomagati čim večjemu številu mačkov v najini soseski.
“Čez nekaj ur vama sporočim, da prideta nazaj ponje. Zvečer, ko si bodo opomogli od anestezije, jih lahko spustita ven.”
Okoli 13. ure sem prejela njeno sporočilo in ponovno sva se odpravila od doma. Slabo uro pozneje sva se vrnila s 4 mačjimi pacienti. Najino predsobo sem pripravila za njihovo okrevanje: mačje stranišče, 2 ležišči, posoda z vodo, malo hrane. Kuhinjo sem zaprla, a ne dovolj dobro. Kmalu se je izkazalo, da je bila preveč mamljiva za raziskovanje. Šola za naslednjič, ob njihovem odhodu bo tokrat treba počistiti vse kuhinjske površine.
Kako to, da sem jih sploh izpustila iz njihovih boksov? Ker so to moji ljubljenci z ulice. Mlajši od enega leta. Zaupanje vsakega sem pridobila že pred meseci, ko so še rastli. Moj Bine, ki je prvi prišel k meni. Pa Čači z drugega vogala, ki me je usvojil s svojim značilnim skokom z glavo navzgor proti moji dlani: “Božaj me!” In Pika, Binetova ljuba, najmlajša iz bande, bo zdaj prva samička v soseski, ki ji nikoli ne bo treba imeti legla. Pa Tomi. Moj plesalec Tomi, za katerega se je več tednov zdelo, da mi nikdar ne bo dovolil čisto blizu. Zdaj je številka ena med tistimi, ki kdaj pa kdaj zasedejo moje naročje.
Moji fantastični štirje so do večera okrevali. Moram priznati, da sem jih “za vsak primer” zadržala kakšno uro dlje … Z njimi sem sedela na tleh predsobe in se spraševala, zakaj se moram od njih posloviti. V odgovor na moje neizrečeno vprašanje sem slišala Tamerjevo kihanje iz dnevne sobe. Alergija na mačjo dlako.
Pozno zvečer je torej napočil čas za slovo. Nisva jih zapirala nazaj v bokse. Skupaj smo se spustili po stopnicah iz drugega nadstropja. Spodaj pod blokom so kar malo postali, češ — kaj pa zdaj?
Mačja banda ostaja neločljiva. Kot da bi jih enodnevna epizoda nekako še bolj povezala. Vsak dan jih vidim z balkona, kako se skupaj igrajo, dremajo … In ko napoči čas večerje, so vedno prvi vrsti — skupaj.
II.
Viktorija, Fiona in Ferdi.
Manj kot mesec pozneje so prišli na vrsto naslednji trije. V koledarčku sem imela zaznamek, kdaj sta seniorki Viktorija in Fiona kotili. Pisala sem veterinarki za termin in vztrajala, da se mora naslednja akcija zgoditi pred koncem ramadana. Bala sem se, da bi se kaj kmalu ponovno gonili in posledično zapustili mladiče iz zadnjega legla. Pozorno sem ju spremljala, poleg večernega hranjenja sem pričela še z jutranjim in postala pravi mačji detektiv.
“Kako ju bova sploh ujela? To ne bo niti približno tako lahko kot s prvo bando,” sva se spraševala s Tamerjem. Nisva si želela izposoditi kletk/pasti, ker bi lahko ujela katerega samca, ki ni prioriteten, pa še prestrašila bi jih … Dr. Ingrid naju je opozorila, da ne smeva podcenjevati mačje inteligence, saj se zelo dobro opazujejo in se učijo.
En teden pred naročenim terminom se mi je posvetilo: trening. Tako kot domače mačke, lahko treniram tudi ulične. Resda sta Viki in Fifi tudi po enem letu, odkar ju hranim, še vedno precej divji, a mi izkazujeta dobro mero zaupanja, poznata me. Tako sem vsako sledeče jutro s seboj poleg svoje mačje torbe s hrano in vodo nosila še enega izmed mačjih boksov. Brez snemljivih vratc. Na vsakem “hranilnem” vogalu sem ga položila na tla in okoli njega nadaljevala z rutino kupčkov hrane ter svežo vodo. Malo hrane sem natresla tudi v boks in tako vzbudila zanimanje vseh prisotnih jedcev. Na moje presenečenje je največ navdušenja nad boksom pokazal Tomi. Nemalokrat se je preprosto usedel v boks in s svojo tazadnjo proti izhodu v miru malical.
Opazila sem, da mi marsikatera mačka rada sledi do naslednje hranilne/vodne postaje. Po drugo porcijo pač. Zato sem bila po nekaj dneh prisiljena spremeniti smer poti, da sem lahko nemoteno odkrila Viktorijino in Fionino skrivališče. Na “Dan D” sva ju namreč morala dobiti na samem, brez Tomija ali koga drugega, ki bi vztrajal pri svoji vstopnici v boks in s tem sabotiral najin načrt.
Generalka na predzadnji dan je bila vzpodbudna. Obe, Viktorija in Fiona, sta izrazili veliko mero zanimanja za boks in vanj celo pomolili glavo. “Uspelo nama bo!”
Prišlo je naslednje jutro, tokratna vaba: tuna. Najprej sva nahranila vse ostale in se nato odpravila k Viktorijinemu brlogu. Z avtom, ker je kazalo na to, da nama bo sicer sledila celotna banda. V tišini brez hitrih gibov sem na tla položila največji boks. Košček tune na vhod boksa, še en košček malo globje … Vedela sem, da imava samo eno priložnost, ki je ne smeva zapraviti. Viktorija je ovohavala tuno in pogledovala k meni, ki sem molče in mežikajoče čepela zraven. Nato je pristopil še Tamer, misleč, da jo bova lahko kar na hitro zaprla. “Počakaj,” sem rekla, ko je premetenka skočila nazaj ven in ponovila izhod v sili še nekajkrat. Nisem se ganila in v njej vzbudila zaupanje, da je ne ogrožam. Hop! Imava jo. Viktorijo imava. Najbolj trdoživo samico, ki je v zadnjem letu imela 4 legla mladičev, to pa bo zdaj njeno zadnje.
Greva še po Fiono. Kot nalašč me spet vidijo druge mačke, med drugim Bine … Tuna je očitno zelo dišala. Stopim mu naproti in ga vzamem v naročje, da bi ga izpustila daleč stran, preden bi me opazila še kakšna druga mačka. Ponovno mi je sledil, a tokrat razumel, da mora držati razdaljo. Oh, Bine, ti genij. Tudi Fiono sva ujela. Oba boksa je Tamer namestil v avto, v katerem je bila že prižgana klima.
“A vzameva še enega?”
Pri avtu se drenja mačja banda fanstastičnih štiri z že odščipnjenimi ušesi in Ferdi. Moj plezalec Ferdi, ki je nič hudega sluteč prišel na zajtrk, in ki ga sploh ni bilo treba posebej prepričevati za vkrcanje. Tamer moje pomoči ni potreboval, in je malega rdečedlakca sam zaprl ter odnesel v avto.
Tokrat nisva čakala doma, takoj sva se odpeljala k veterinarki in prispela malo prezgodaj. K sreči sva lahko posedela s klimo v avtu in ko je odbila ura 7, sva kandidate prenesla v ambulanto. Ponje sva prišla spet popoldne, tako kot zadnjič. Ponovno sem pripravila hodnik, a tokrat nisem nameravala izpustiti vseh, saj bi lahko prišlo do pretepa … Na ogled sobe in raztezanje je prišel samo Ferdi, ki pa sem ga po nekaj časa zaprla nazaj v boks.
Zvečer sva jih dostavila in izpustila na istih točkah, kjer sva jih ujela. Vsi trije so dobili tudi vodo in hrano na samem, da jih ne bi motili drugi tunini navdušenci.
Naslednje jutro sem obiskala vse tri posebej. Najbolj sem se razveselila Fione, ki je bila združena s svojimi mladiči in sem jo z dostavo hrane ravno zmotila pri dojenju. Lahko rečem, da veselje ni bilo obojestransko, zato sem se zelo hitro odstranila iz bližine njenega brloga. Viktorija je svoja mladiča bolje skrila, a me z dvignjenim repom pozdravila, ko sem jo obiskala. Ferdi pa — po starem. Iskrivi mladi muc se je spet vzpenjal po moji abaji in lizal mojo dlan, ko sem ga skušala pobožati.
Vsi trije so dobro prestali celotno operacijo. Najbolj hvaležna sem, da nama je uspelo ujeti Viktorijo in Fiono. Ponosna, da sva to speljala brez nepotrebega stresa, ki bi negativno vplival nanju. Težko opišem veselje, ki ga občutim. Veselje, da sva v najini soseski pomagala že 7 mucam.
*Opomba: TNR je angleška kratica za metodo Trap-Neuter-Release, kar po slovensko pomeni princip: ujeti-sterilizirati-izpustiti; nanaša se na ustaljeno prakso prostovoljcev, ki so dejavni s prostoživečimi mački in psi, z njo pa preprečijo nešteto brejosti in poškodb zaradi potencialnih pretepov.
Za več mačjih zgodb mi lahko slediš tudi na novejšem profilu na instagramu @catcornerstories.
Z možem pa sva svoje aktivnosti TNR razširila tudi na ozaveščanje v angleškem in arabskem jeziku. Več na: https://linktr.ee/catcornerstories