Vedel je, da jih bom našla. Da ne bom mogla samo mimo in da bom skrbela zanje.
Verjetno ni vedel, da se bom zlomila in jokala. Ne mislim ene same stoične solze v tihoti. To je bil tagrdi jok obupa.
11 ali 12 muckov na kupu. Kateregakoli sem prijela, je bilo z njim nekaj narobe. Podhranjen. Dehidriran. Z vnetimi očmi. Trije ali štirje so imeli popolnima zaprte veke. Nežno sem jih podrgnila z mokro vato, pa se niso razprle. Tamerju sem doma tulila, da so slepi! “Kako bodo preživeli? To so živi mrtveci, dnevi so jim šteti …”
Naslednji dan sem jim spet prinesla hrano in vodo, pač dodatna postaja na moji vsakdanji mačji poti. En mucek je podlegel. Ostali so mi iz dneva v dan lezli v naročje. Tako sem jim lahko dajala kapljice za oči in vsem so se odprle. Noben ni bil slep, samo nekaj škilavih pogledov je zrlo vame, ko sem jih ogovarjala.
Jutri bo tri tedne, odkar so prišli v moje življenje. 2 sestrici sta našli dom. Za druge iščeva naprej. Vsem gre na bolje, oranžna tigra sta že prava trimesečna tolovaja.
Če me tisti, ki jih je vrgel na cesto, kdaj pogleda v oči, ga bom preklela. Pa ne znam dovolj dobro arabsko. Pljunila bi mu v obraz. Pa se tega baje ne sme.
Kaj mi torej preostane?
Vztrajam. Za muce.