“Vse pa tudi ne more biti turško, ha!” Moj vzklik zmagoslavja je sledil izmenjavi sporočil s Tamerjem, ko je z mano delil, kaj bo tisto popoldne spet ustvarjal v kuhinji.
“Poğaça,” je napisal.
“Misliš pogača? To je vendar slovensko!”
Saj imamo pogačo globoko vtkano v našem jeziku iz starih pravljic in nenazadnje celo v znanem pregovoru: “Zrno do zrna, pogača …” Slovensko, slovansko, definitivno pa to ne more biti turška pogruntavščina.
Seveda sem šla na lov za etimološkim izvorom in v naših digitaliziranih slovarjih našla podatek, da ‘pogača’ prihaja od naših sosedov čez zahodno mejo iz italijanske besede ‘focaccia’. Hecno pa je, da podobno trdi tudi turška etimologija, samo da so (vsaj po prvem vtisu spletnega iskanja) iz nekega razloga izpustili ključni korak s slovansko balkansko pogačo, čeprav ji je turški zapis prekleto bližje, le da je pri njihovi izgovorjavi ‘g’ nem.
Tistega večera je bila torej na sporedu pogača (po turško). Tamer je zamesil testo, pozorno sledil receptu in ga pustil vzhajati. Nato sem jaz za polnilo sesekljala česen, peteršilj in rdečo papriko, vse pa primešala svežemu lokalnemu mehkemu siru (labnah). Glavni kuhar je iz vzhajanega spretno oblikoval kroglice in jih napolnil z mešanico, nato pa premazal z jajcem in posul s sezamovimi in črnimi semeni kumine.
Nekaj kosov pogače je naslednji dan odnesel v pisarno sodelavcem (iz Turčije), večji del pa sva zadržala zase. Je bila predobra!