Ja. Resno.
In ne, ni bil Tamer!
V torek sta prišla na obisk njegova kolega, Sudanca, ki sta se sicer napovedala samo eno uro prej.
Ko sta prispela, so se miške ravno cvrle, in najin dom je napolnil njihov vonj, ki ga ni mogel zasenčiti niti bakhúr.
“Oho, zalabya,” sta presenečeno ugibala …
Ne, ne. So bile pa kar lepo naše miške, ne sudanske. Zalabya je iz težje, bolj zbite mase.
Ko sta odšla, sem bila presenečena jaz. Zaprepadena, bolje rečeno. V skledi, kjer so bile prej miške, je ostal zrhan kupček hrustljavo zapečenih repkov. In verjemite mi, da niso bili zažgani!
“Kako lahko kdo to pusti? A ne vesta, da je ravno to čar mišk,” sem napadla Tamerja, ki je repke svojih mišk z veseljem pohrustal, gosta pa branil, da mogoče jima pač niso všeč, potem pa pristavil, da sudanska zalabya nima repkov.
“Že ne vesta, kaj je dobro,” sem odvrnila z dvignjenim nosom. Tipična Slovenka.
Kratek vodnik po muslimanskem postnem mesecu V tej objavi sem strnila 10 odgovorov na najpogostejša… Read More
Konec januarja lansko leto je končno priletel k meni v Ljubljano, manj kot teden pozneje… Read More
Prejšnji teden so minila 4 leta, odkar sem prvič odletela v Savdsko Arabijo. Vedela sem,… Read More
Ta kratka zgodba spada v fikcijo. Kakršnakoli podobnost z resničnimi osebami ali dogodki je zgolj… Read More
Zdaj pa je poletja čisto zares konec. Pika. Za pravo slovo v pisemski obliki imam… Read More