Prejšnji teden so minila 4 leta, odkar sem prvič odletela v Savdsko Arabijo. Vedela sem, česa si želim. Pojma nisem imela, kaj vse bom še doživela. Ko se poskušam spomniti svojih misli v tistem času, samo vem, da sem imela vero vase in v Tamerja. Spomnim se tistega glasu v glavi, da saj prideva potem enkrat v Slovenijo. Pa je kar trajalo.
Potem se mi zadnje leto ni prav nič mudilo nazaj. Nasprotno, prekleto težko se je bilo posloviti. Vrnitev ni pomenila starih, prej poznanih tirnic, ampak spet čisto novo pot. Nisem več vedela, kam spadam. Tam doli sem zrasla v neko drugo Mišo. Mislim, da močnejšo, še pogumnejšo, a malo manj neodvisno.
Zadnje leto v Sloveniji sem se spet iskala. Hvala bogu, imam takšen privilegij, da to lahko priznam. Kar nekajkrat sem prišla do spoznanja, da nihče, razen tistih, ki so preživeli dobršen kos časa v tujini, v resnici ne razume te stiske, te zmede, tega iskanja.
Naslednji teden bo 1 leto, odkar sem prišla najprej sama v Slovenijo. Šele slaba dva meseca kasneje sem dočakala Tamerja. Lahko rečem, da za nama ni lahko leto. Ko se ozreva nazaj in okoli sebe danes, pa sva hvaležna za vse, kar sva doživela in kar naju še čaka.