V Savdski Arabiji nisem nikoli nosila rožnatih očal. Ravno nasprotno. Kaj lahko torej rečem ob drugi obletnici življenja v tej kraljevini, daleč stran od doma?
Da sem srečna tukaj s svojim možem. Da čeprav nisva mislila, da bova tukaj tako dolgo, vem, da se vse zgodi z razlogom. Je že prav, da sva komaj letos poleti prvič obiskala Slovenijo.
Da mi gre marsikaj na živce. Pa kaj? So pač takšni časi. To, da še vedno najdem navdih za pisanje in dejansko opazim svoj napredek pri izražanju, jedrnatosti … Lahko se potrepljam po rami!
Da sem v vsem tem času pomagala deseterim mucam, ki bi sicer klavrno končale tako, kot mnoge druge v tej betonski džungli po imenu Džida. Naroda in njegove kulture ne bom nikoli spremenila, svoj “mačji vrtiček” pa sem na vogalih domače soseske lahko uredila po svojih najboljših močeh.
Kako naj zaključim to svojo pripoved o Savdski Arabiji? Konec še ni znan, nekaj poglavij me še čaka …